Inventura

Vedno pogosteje me spreleti občutek, da vse beži mimo mene, jaz pa kot slepec tipam za izgubljenim gumbom, kjer piše STOP.
Letošnje leto se zaključuje, meni se pa zdi, kot da bi se šele včeraj zbudila po novoletnem rajanju v sobi 13, oblečena v angelčka, z razpacano maskaro in razmršenimi lasmi.
Kot da bi samo sanjala vse letošnje dogodke, ki so me tako zaznamovali in spremenili... Za nekoga mogoče na slabše, za drugega spet na boljše. Sama pa o tem nimam prav nobenega mnenja. Naj čas opravi tisto, kar ima za opraviti. Jaz se mu bom, že zaradi svoje neizmerljive trme, upirala...

Svet oz. Evropo preplavljajo begunci, teroristični napadi in vojna samo čaka, da jo nekdo brcne v rit in se razplamti na vse konce in kraje. Ta kratko bomo vlekli navadni smrtniki, ki bomo še dodatno s svojo krvjo in švicom krmili bogate korpuse magnatorjev in pralce možganov. Zato, ker smo ovce, ki zaradi dišečega mehčalca in zaradi obljub o večni lepoti in mladostni moči le-to izgubljamo med pranjem in striženjem lastnih sanj.
Delimo se na tiste, ki so ZA ali PROTI, ne vem pa, če se vsi zavedamo, da otrok res ni niti pravica niti lastnina. Je resnična oseba, nov človek, ki ti je zaupan v varstvo z določenim namenom in navsezadnje tudi samo za določen čas. Na vsakemu je, da s to novo osebo ravna izključno in samo ljubeče ter z največjo možno mero odgovornosti. Če se kaj zalomi in nisi kos tej nalogi... Naj ti Bog, šolstvo, zdravstvo, sociala, bližnji...ali kdor že, pri vsem tem pomaga. Nismo vsi za vse. Pa kaj se jaz na to razumem! Nisem ne mati, ne starš, ne partner, niti oseba 2... Pozabi na to moje klobasanje! Bo bolje!

Včasih sem tako razočarana nad dejanji nekaterih ljudi (nima to veze z begunci ali ZA/PROTI), da me to fizično boli. Pa mi pravijo, naj se ne obremenjujem in da naj ignoriram. Da sem občutljiva in razvajena smrklja. Verjetno imajo prav. Besedičenje, ki zadane najhujše rane (nekateri se res potrudijo) in postavlja zidove pred mojim svetom.
Boli, ko se nate spomnijo zgolj in samo takrat, ko te rabijo. Ko gre vsem dobro in gladko pa... Včasih bi si rekla, da je z mano nekaj narobe, ampak zakaj za vraga sebe delat manjvrednega? Drugi so namreč preveč komot in leni, da bi si pomagali. Naj raje drugi dela(m)jo nesto njih, medtem ko zunaj sije sonce, oni pa kofetkajo. In potem ta užaljenost od bogve kje...
Ja, seveda! Minili so ti časi, oprostite mi! Moram si nohte zmanikirat in zdepilirat zgornjo ustnico (lepše se sliši kot pa obriti brke). Ja, skrbela bom samo se zase in tiste, ki so zares 'moji'. Ki me sprejemajo tako kot sem in ki jim ni težko pokazati, da sem 'njihova'.
Torej se pravi nekako tako- drugi imajo s sabo probleme, jaz pa samo tako srečo, da sem nekako sredstvo za razreševanje. In tej sreči se do nadaljnega hočem izmikati.

Pa ni vse tako črnogledo, ah kje pa! Ene 13x sem se vmes zaljubila, od tega 12x v življeneje samo, čeprav mi ne ponuja samo dišečih rož. Mogoče se komu že tako zdi, a najljubša roža mi je še vedno rdeča vrtnica, ki po vbodu s trnom da vedeti, da se le preko bolečine pride do ekstatične lepote. Per aspera ad astra. In nič drugače.

V Opelci sem v celem letu zamenjala celo 4 CDje, 2 v zadnjih 14 dneh. To veliko pove o moji predvidljivosti, zanimivosti in glasbenem gurmanstvu. Ma za si rezat žile😄! Sem pa napredovala in zrasla od nežnih, nesrečno zaljubljenih balad, preko kvalitetno (se bi dalo razpravljati) globljega popa do malce bolj rokersko obarvanih melodij. Še vedno pa ostajam softič pod krinko svojeglave, nedostopne, samozadostne samice. Kitara je zakon!

Letos sem na hrbtu pridelala 1 nov tatu, v srcu pa je tetovažic mnogo več. Vseh vrst, stilov, tehnik, barv, velikosti, jakosti bolečine, količine krvi. Tudi v bodoče planiram še kakšen nov pridelek v tej smeri. Hrbet je dosti širok in srce je veliko. Le da pri srčnih zadevah ne bo več vsak, ki bo imel 5 minut časa in kvazi umetniški navdih, držal pištolce in pisal kar se mu bo zahotelo... Če še kože vsakemu ne zaupam, le kako naj potem nosim srce na pladnju?

Še vedno rada pijem gin z bitter lemon, limono in ledom v velikem kozarcu ter mrzlo pivo. Ponovno sem pa v 'veselem decembru' odkrila prijeten sladko-grenki okus MartiniBianco.
Pri vseh teh alkoholnih hlapih se zdi, da mi manjka le še kak Bond. Đejms Bond. Kot donator jeter, seveda. Ker itak, da nisem tip Bondovega dekleta, ma halooooo!

In leto bom zaključila tam, kjer sem ga začela. V bližini sobe 13. Tam, kjer se počutim skoraj kot doma.
Brez razpacane maskare, razkuštrane frizure, najverjetneje pa zopet ogrnjena v angelčka (to je preklana bolniška srajca, k v mrzlih nočeh pride še kako prav). Bogatejša in pametnejša zaradi marsikatere življenjske lekcije, v svojem bistvu pa še vedno mehka k puter. Mogoče najdem tam izgubljen gumb STOP ali pa vsaj POČASI. Da upočasnim taljenje tega putra. In to želim tudi vsem ljudem... Da bi bili mehki, puhasti, hranljivi, okusni in energetsko bogati!

Vprašanja ❔❔❔

Boš zmogel, poleg teže svojega karakterja, dvigniti iz tal še težje besede 'ljubim te'? Tam jih bom namreč pustila in zbežala daleč stran. Mi boš omogočil, da jih sploh še kdaj izrečem naglas?

Mi boš odprl svoja vrata, ko mi bo zmanjkalo soli (kao)? Boš z mano štel zvezde in jim dajal čudna imena? Boš z mano ob jutrih poslušal ptičje petje in zavit v odejo pil dišečo kavo (tako vsaj delajo v filmih)?

Me boš sploh kdaj povabil na pivo?

Boš čutil poželenje tudi takrat, ko bom bila pred tabo vsa zmečkana, skuštrana, s podočnjaki do sredine lic, polovico spodnjic v zadnji plati in preozko trenerko, kjer se bo videl ta 'gatni' rob ter lasnim narastkom, da se vsak ' frizerski ombre' strokovnjak gre lahko samo skrit? 

Mi boš odrekel okušanje salame in slanine z argumentom, da je bojda kancerogena? Ker kot najbrž že veš, obožujem pujske. Vseh oblik in na vse načine. Obožujem tebe.
In če bo za moj konec kriva klobasa... Ljubi Bog, nakloni mi čim več takih koncev!
Naj bom tvoja... Miss Piggy....

O sladkostih in bridkostih samskosti in podobna jajca

Končno! Ta doooolg dopust. Dobrih 14 dni bom lahko spala toliko časa, kot mi bo dopuščal mehur. Potem bom pila kavo do ohoholala, jedla pašto 3x dan, pasla poglede na zapečenih Latinotih, brez slabe vesti naročila 'un'altra birra grande, prego', uživala v daljših nočeh, poskušala posnemati Monico Bellucci (skupnega imava samo barvo oči in tu se res vse konča, pa čeprav bi si želela še kaj... ) in si v tem alter egu naročila 'gin-tonica con giaccio e limone' in ko si bom hotela prižgati čik, bi okoli mene privrelo 7 tipčkov z vžigalicami in vžigalniki... Yes, my ass!
Ne znam se drugače bolj primerno izraziti. Plan je sparel kot para iz ekonom lonca in moja 'jajca', da pa spet nekam odfrčim, zakrknil do neužitnega.
Jaz sem pa po moje dajala tak vtis, da mi je najmanj poginil pajek, ki mi v sobi pridno pleni komarje. Z nadvse dolgim ksihtom sem morila celo familijo, ubogljivo hodila na vse obiske, za katere drugače nimam časa, barvala kozolec, obrezovala 'frašje' (grmičevje) okoli bajte, pisala že zdavnaj obljubljena navodila za delo (prekoračila sem rok za kake 3 mesece, ups!), brala knjige, ki so v planu že kakih 5 let, da jih degustiram in strgala 'zakrknjena neužitna jajca' iz stropa. V tem času strganja sem do fula izkoristila Tadejin in Simonov bon za mojo 30ko. Dokumentarec je na FBju. Bilo je... Vsekakor za ponovit!

In me je zamikalo, da bi se še en pikič šla namakat (očitno jajca le niso bile tako zelo neužitne in Tadejin in Simonov bon zelo uporaben, v vseh pogledih!). Za meni tako ljubo morje, je bilo kar malo hladno. Ne bi rada volka staknila, ki me bo grizel v ta zadnjo plat, o, to pa ne! Svojo plat in še mičkeno gor in dol in levo in desno od nje, imam precej rada in ta svoj predel res cenim. In malo poguglam za toplicami. Vmes pa še kukam malo na morčka. Iz ekrana kar kričijo rdeče obarvane akcije in super ponudbe in sanjske počitnice in ne spreglejte in kup srčkov in tretmajev in razvajanj... Seveda vse za 2 oz. par. Ne bi o tem, da je moj nos skoraj spominjal na posušeno kumaro, ki jo mama Vida na vrtu spregleda, tako se je povesil. Ja, o.k., samska sem. A je kje kaj po moji meri ali sem pač odrinjena nekam ob rob zaradi dejstva, da nimam para. Saj bi želela, da bi bilo kaj drugače, ampak ni vse od mene odvisno... Kličem, povprašujem in- Ja, gospa, če ste pa sami, boste morali doplačati toliko in toliko. Ja veste, to je pa res ponudba za par... To pa za vas sploh ne pride v poštev, ker nimate otrok...
Ja, o.k., nisem poročena, ne zaročena, ne v vezi, niti v statusu 'zakomplicirano'... A enoposteljnih sob sploh ne poznate? Neeee, samo zakonske. In če že, je cena skoraj ista kot za 2.
Potovanje ne pride vpoštev, ker rabim res samo vikend ali kvečjemu par dni. In ta vikend potem tudi ne pride vpoštev, ker pojemo in nas pol fali in ne morem zaj@!#! cel zbor... Ajde, Tadejka, prekliči in pozabi.

Samska si, voziš 10 let staro Corso, živiš pri starših, imaš 'kup kamenja pod novo streho' in na sveže pobarvan kozolec, 10-ga si dobila nakazano plačo, ampak prvič v življenju so ti drugi nalakirali nohte in drugič te je zmasirala profesionalka (napredujem!), vaga ti pa že nekaj let vztrajno kaže 3 cifre (pustmo stat decimalke). Sprijazni se z branjem knjig do penzije, cmeraj in smili se sama sebi in vadi plezanje na drevo. Itak te ne bo nobeno zdržalo!

Ampak ne... Tctctctctc... Moj karakter in tista 'jajca', ki so dajala videz zakrknjenosti in neužitnosti mi ne dajo miru. Našla sem nekaj po svoji meri, po meri medicinkinega tokvina (denarnice) in nekaj, da dejstvo samskosti in ne-materinstva ni bilo čudno in neizpeljivo. Kako sem to našla... Druga zgodba. In se res rajsko oddiham.

Spet sama. Pa mi ni nič hudega. Zopet so mi vsi natakarji na voljo in full ustrežljivi, vztrajno hranim svoj ego z besedami 'jaz pa sama nisem še na kavo šla, kaj šele na dopust!' in pogledi, ki sporočajo, da pa 'mam jajca',  in počnem, kar mi  v tistem trenutku zapaše. Bakice kar same pridejo k meni in govorimo o vremenu, tegobah in družinah. Bojim se le dejstva, da se bom razvadila in navadila na to svoje stanje in tako dvignila neke navidezne standarde v moji betici, da ne bom nobenega več spustila v svojo dnevno sobo....

Pa tudi samski dopust ni tako zelo idealen.
Zvečer gledaš Usodno vino sam in ga tudi sam daješ na zob. Tako vino je vsekakor dosti bolj kislo.
Ker nimaš nobenega za pogovor, pišeš blog o nekih zakrknjenih jajcih in se trudiš biti pameten in duhovit.
In če ne drugega, nimaš nikogar, ki bi ti namazal hrbet s faktorjem 30 in bi lahko nocoj pekli jajca na njem.

Le zakaj mi hodijo jajca po glavi?!?

Ko postaneš odrasel...

Danes sem stara 30 let in 13 dni in postajam lena. Prav zares. Dogaja se mi toliko stvari, da bi lahko napisala roman, od mene pa... nič. Lenoba.
 

Preživela sem Budimpešto. Bila je nora, nepozabna, enkratna in najboljša izkušnja do sedaj- vsaj kar se potovanj in počitnic tiče. V družbi sebe, mene in svojega jaza sem korakala po zanimivih uličicah, lezla na grajski grič in Citadello v 40 stopinjski opoldanski vročini, občudovala razgled in bogato arhitekturo, se vozila po najstarejši metrojski progi v Evropi, naredila 184 fotk in zvrnila kar nekaj pollitrških vrčkov piva.
Kradla sem poglede in nasmehe tistega simpatičnega kelnarja, katerega vprašanje  s šarmantnim globokim glasom 'Anything else?' si še vedno prikličem z nasmeškom v spomin. Vsak dan sproti sem se morala ugrizniti v jezik, da nisem, seveda že vsa pogumna od piva (ki ga mi je itak on stregel) ustrelila- 'Yes, you and your foun number!' Po moje sem se mu pa samo smilila, ker- revčka, sama potujem. Ampak res je bil luškan! Pa prijazen. S kjut čopkom na glavi. Modrimi očkami. Potetovirano nadlahtjo. Jao! Topim se!
 

Koncert je bil pa itak TOP ŠIT. Hmmm... Ne znam drugače opisati. Mogoče vrhunec. Ja. To bo. Orgazmično!
Pri komadih Angels, Supreme in Come undone sem se cmerala kot dež ter si brisla solze kar v majico, ker pač ni bilo Mareta zraven, da bi mi robčke podajal. Pri Feel sem se pa itak spremenila v slap Savico. 30 letnica, ki se obnaša kot najstnica na koncertu pop zvezdnika... Ajoj, vsa šminka je šla v maloro... Ni čudno, da so na poti domov padale pripombe nekih korajžnih lokalcev. Pa še pri kandelabru sem stala, se nanj naslanjala in se čudno zvijala, ker sem brskala za zemljevidom...
Z Budimpešte sem sicer odšla z ogromnim žuljem na podplatu, pikom ose na nadlahti in novim kovčkom (stari je bil preveč 'meden'),  v srcu pa sem se zavedala, da sem podrla še eno mejo v svoji betici ter si s tem dejstvom do sitega nakrmila svoj ego.
Vseh spominov, ljudi, poznanstev in krajev je toliko, da bi lahko celo potopis napisala. Pa ga ne bom. Le ob gledanju fotk se mi nariše nasmeh in postane mi pošteno vročeeee.
 

In potem je slabih 14 dni po vrnitvi domov vame butnila 3@-ka. Vedno sem se počutila malce posebno, ker imam rojstni dan proti koncu poletja. Ker so še počitnice. Ker lahko sonce še vedno sije na polno. Ker lahko greš kasneje spat. Ker so noči že malček daljše, ampak še vedno tople in omamno dišijo po pokošeni otavi. Ker mi zaradi teh dejstev domišljija dela na polno. In ta dan oz. kar cel teden je zame bil res poseben.
Ponovno sem spoznala in začutila, komu sem resnično pomembna, posebna in kdo me ima rad takšno kot pač sem. Nikoli mi ni bila zares važna vsebina kuverte ali velikost darila. Kot sem večkrat rekla- samo dejanje je tisto, ki potrjuje besede. Pa naj bo to res čvrst stisk roke, iskren pogled, mehak objem, postavljen mlaj, domiselno 'home made darilo', prejet e-mail iz Avstralije, video, pladenj šamrol in kremšnit, sladek poljub ali polna Opelca balonov... Najbolj od vsega pa mi pomeni čas, ki ga želi nekdo deliti z mano.
Vsekakor, bila sem večkrat pošteno presenečena, na momente tako zelo, da sem se celo spremenila v ogromno ribo in sem samo zapirala in odpirala usta.
Ljudje smo narejeni tako, da včasih pričakujemo in se pripravmo na najslabše (da malce ublažimo bolečino). Včasih pričakujemo veliko, dobimo pa nič (zopet bolečina). Včasih pa samo odbremzaš bremze + še ročno zraven in se prepustiš toku... In takrat spoznaš, da je to najboljše, kar si  kdaj lahko sebi privoščil. Spoznanje pri 30ih. Upam le, da si bom čim večkrat dovolila stanje brez bremz!

Strah

Naravnost obožujem jutra. Tista jutra, ko ne rabim iti v službo. Včasih se po lastni želji in lenobnosti premaknejo tja na poldan, najraje pa jo potegnem takrat, ko sem iz nočne in je jutro zame takrat, ko ostali hodijo iz službe.
Takrat sem najraje sama. V oprijeti konatjerci (to je poletni top, na naramnice, za tiste, ki te besede ne poznajo) in spodnjicami, ki mi lezejo v zadnjo plat, mi je malo mar, kako izgledam.  Pomivam posodo še od petka, migam ob muziki iz radia, da spodnjice se globlje nekam zlezejo. Skuham kavo in vanjo namakam napolitanke. Če bi mi kdo v takih momentih bral misli, bi od kake nesppdobnosti nemalo zafarbal...
Čakam, da vročina malo popusti, sperem iz sebe še zadnje sledi nočnega dela in se odpravim v mesto. Mogoče malce čudno zgleda, ko se kmetica odpravi v mesto, ampak se ne sekiram preveč.

Treniram za avgusta. Ko bom tudi sama, v popolnoma neznanem in veliko večjem mestu. Tajila bi, če bi rekla, da mi je pri tem dejstvu čisto vseeno.
Pravzaprav me je strah. Poraja se mi milijon vprašanj, misli, dvomov. V mislih si slikam razne predstave, si domišljam svoje reakcije in pripetljaje.
Bom znala biti sama s sabo? Se bom lahko sploh prenašala?
Tudi mi ni vseeno ob dejstvu, da res nobeden ne more z mano. Ni dopusta ali pa ravno takrat poteka, ni denarja, zakonski stan 'omejuje svobodo'.. Priznam, da mi je ob vsakem negativnem odgovoru strah vzhajal kot kvas. Biti sam, nepoznati nobenega, daleč stran od zavetja doma...
Edina sreča pri vseh teh travmah je, da je vsaj moj mesečni ciklus v tem obdobju v 'ugodnih' dnevih. Pa naj bodo vsaj hormoni na moji strani!
Ne bom se pustila sebi in ostala doma ter ob posnetkih koncerta travmirala in si želela tisto, če, ko, aha, joj...

Strah je res ena zanimiva reč. Lahko te popolnoma ohromi in tako vegetiraš med 4 stenami in se utapljaš v samopomilovanju, če že ne v kakih opojneših substancah. Zviša ti pulz, širi zenice in malodane povzroča angino pektoris. Tako ta 'beštija' še bolj raste in uspeva.
Lahko pa ga vržeš na finto in ga spremeniš v brco v rit, ki ti da novega zagona. Tudi to ti širi zenice in viša srčni utrip, ampak ko je vse za tabo, je tvoj ego prijetno sit in drobtinice, ki so padle od te mize, se spremenijo v vse štorije, ki jih boš pripovedoval svojim vnukom.
Tako da, strah...  Ja, notri je votel, okrog ga pa nič ni. Je kot začimba, ki daje življenju 'gušt'. Seveda vpoštevaje načelo, da je manj več.

Lahko pa je samo igra črk in zraste ven hrast(=strah). Trden in neuklonljiv. Trpežen. Lep. Na katerega sije isto sonce na vseh koncih sveta.
 

O preskakovanju pomladi, življenjskih odločitvah in Anitinem odhodu

Poletje je tu. Presenetilo me je v vsej svoji silovitosti, s prevročo temperaturo, lastovkami, črički, vonjem po pokošeni travi, s skledo češenj in dišečimi marelicami ter neodločenostjo, kam na dopust, ko pa že vsi to vejo in imajo izbrano destinacijo rezervirano že od februarja.

Kaj se je zgodilo s pomladjo?! Skoraj je nisem opazila. Preveč sem bila okupirana s sabo in predvsem z ljudmi okoli sebe. Zaenkrat sem zaprla v kletko vse v meni prebujajoče metulje, ptičke in črvičke. Pustila sem, da se osvežilni sokovi in tekočine posušijo ter neuporabljeni izhlapijo v krog letnih časov.

Odločila sem se uresničiti nekoč potihoma izrečeno otroško željo. Kupila sem si staro hišo na robu gozda ter skoraj hektar zemlje okoli nje. Včasih, ko gledam ta MOJ 'kup kamenja pod novo streho', se sprašujem, kje sem pustila vso razsodnost in pamet. Lahko bi za te evre letela na Kubo, šla v šoping v NY, ali pa k Boštjanu v Melbourne na kufe. Lahko bi imela novega BMWja in bi se resda za vsak servis skoraj morala zakreditirat. Pa... To je moj LASTEN dom. Pa čeprav je kamenje staro 200 let in se lesena tla majejo pod mojo težo. Počasi mu bom dala svojo obliko in ureditev, dušo pa tako ali tako že ima. Jaz za šporgertom na drva in bakrenim kotlom v katerem bo brbotala polenta, bom samo pika na i. Pa tudi od zoca zapacana  emajlirana džezva s pikami, v kateri bo ravno  zavrela voda za kufe za ravnokar prihajajoče obiske ne bo manjkala. Zato ne mislim rušiti. Tisti, ki pametuje, pa naj mi raje kot z besedičenjem, pomaga pri premetavanju kamna in strganju ometa z zidov ali mi pa v soboto po 18h popoldne na št. 98 prinese hladno pivo.

   

Preživela sem tudi zdravniški pregled, tehtanje in računanje ITMja. Ne bi poudarjala, da sem takoj, ko sem prišla iz poliklinike ven, letela v Hofer po sladoled in rogljičke. Praznovalo se je ta dan na veliko... CINDI šola za hujšanje pa lahko tako še malo počaka...

In...  Po 1.maju se mi je dobesedno zlomil stol pod ritjo in skoraj sem odprtih ust obsedela na svoji presveti zadnji plati... Anita nas zaradi službe drugje zapušča. Kako? Zakaj? Kje? Kdaj? Naša Anitka? Firštica? Ma za cele Fužine vprašanj, odgovori pa nadvse jasni in preprosti.
-Ko si naveličan vsega in vseh, ko se ti zdi vse zavoženo in brez haska, ko boli... Potem se je najboljše umakniti. 

-Neee, stara, ne razumem! Pa daaaj, bori se, zbudi Sančo Pansa in pojdita skupaj v boj... To si ti, pa ne boš kar obmolknila in vrgla puške v koruzo!'
-Ne gre več. Ne (z)morem(o).

Ne bom več vrtala dalje. Odločitev je padla, pogodba se pripravlja in čaka na podpis. Odhaja še ena. Mogoče za koga res samo številka, vem pa, da za veliko nas sodelavcev ena in edina-sestra Anita.

Anita, ki se je na naših tako opevanih stopnicah, smejala na ves glas, da ti je polepšala trenutke celo med opravljanjem fizioloških potreb (naš WC je obrnjen na to stran). Ki je organizirala najboljše bowlinge in piknike. Ki nas je stalno posedala na rit s svojo iskrenostjo in pronicljivostjo. Ki je lahko- še v baraki in sedaj v lušnem stanovanju- napravila najboljše tople sendviče in sva ob paketu koka-kole lahko klepetali do zgodnjih jutranjih ur. Ki se je zgražala nad mojimi 'zmenki' in vsemi dogodivščinami, ki so jih spremljale. Ki je v ekipo vedno nosila dobro voljo, optimizem in smeh. Ne smeh. Krohotanje. Da te je bolel trebuh od smejanja in so sosede že ob 7h zjutraj prišle prosit, naj vendarle zapremo vrata, ker se nas sliši po celi hiši. Ki nam je rojstne dneve lepšala in presenečala z najokusnejšimi in najizvirnejšimi tortami. Ki je ob 24h ponoči v Umagu iskala 'groblje'. Ki je v vsej zmešnjavi in obilici dela znala poiskati ta pravi trenutek za odmor. Povabilo 'Pejd, gremo enga pržgat' je bilo vedno izrečeno takrat, ko si to najbolj rabil. Ki je s svojo preprosto, pridno, iskreno in pozitivno naravo iz še tako resne situacije znala izvleči najboljše in s tem marsikateremu pacientu(ki so jo, MMG, zelo pogrešali, če ja bila vikend prosta)  in marsikateremu sodelavcu naredila dan, teden, mesec in ja, tudi leta na Japljevi 2, znosnejša in svetlejša...

Ta Anita odhaja. Skupaj smo se jokali, ko sta se z Drillom X-tič pustila in spet sem si skoraj trtico odlomila, ko sem izvedela, da se bosta po eni izmed resnejših ločitev pa kar poročila. Potem je moja rit s5 trpela, ko mi je bila dodeljena vloga družice na njeni poroki. Vraga! Hvala Bogu za Katjino takrat še bijondasto (hec!) inteligenco in GoogleTranslate. Stavek -
Može, da vam ubodem ovu ružu v haljino? nas je vse tri  slovenske 'Micike' v Divljih vodah rešil pred skorajšnjo utopitvijo.
Spominov je ogromnooooo. 99,9% je samih čudovitih, smešnih, glasno-smejalnih in pozitivnih.
Bili smo družina. Prijateljske sestre in tudi bratje.
Vsak otrok pa 1x odleti iz gnezda, da si poišče boljše pogoje, mehkejši kruh in tudi nove prijatelje. In tako je prav. Doma pa ga čakajo odprta vrata....

In vsak spomin je kot tetovaža. Sam se odločiš kakšen bo motiv in kam se bo zapičila igla. Veliko vbodov je potrebnih, da nastane lepa slika.  Seveda pa zna tudi boleti in mestoma krvaveti. Vse skupaj je potrebno skrbno negovati. In ja, sčasoma slika malce tudi zbledi. To je povsem normalno. Bistveno pa je, da ostane za vedno! Nosiš jo s sabo in je del tebe. Mogoče se kdo odloči, da jo zamenja, prekrije ali celo da odstraniti. Ampak to je samo njegov problem. Ljudje se spreminjamo in zaradi modne muhe, prigovarjanja drugih ali lastne kaprice res ni nobene potrebe, da namesto čudovite slike in umetnine, tetovaža (p)ostane samo madež ali brazgotina!

Draga Anita!

Si ena izmed najlepših tetovaž, ki je že 6 let vtetovirana v moje in tudi marsikatero drugo srce, ki utripa na KOGE. Pogrešali te bomo vsak dan sproti in še dolgo časa se nam bo zdelo, da si samo na enem dolgem dopustu in da se bo kaj kmalu oglasil tvoj smeh iz stopnic.

Nočne vsekakor ne bodo več tako kratkočasne, 12 urni vikendi bodo dolgi kot ponedeljek.

Na OI-ju najdi ogromno novih prijateljev in pacientom še naprej nosi svetlobo in upanje! Ohrani optimizem in zvonki smeh ter vsem v tvoji novi ekipi dokazuj in potrjuj, da se le z ekipnim duhom in ekipnim delom lahko premikajo najmanj omare, hladilniki, ta težke postelje in navsezadnje lahko tudi gore.

Pri tem naj te nikoli nič ne uščipne v križu, na bolniško pa pojdi samo kot predpriprava na porodniško!

Ponovno ulovi svojo srečo in nasmeh ter ju še naprej nesebično deli naprej! Pogrešali te bomo in... Ja, itak- RADI TE IMAMOOOOO!

ŽIVLJENJE - LIFE - LA VITA... itd.

Vse se je začelo s sanjami v petek 13. Pač tak datum. Nisem vraževerna, res ne.

Nekako verjamem v to, da je naša usoda vnaprej določena, le poti, ki vodijo k končnemu cilju je več. Sam se pač svobodno odločiš, kam boš zavil.
In nobena petkova 13ka ali pa črna mačka na sredi ceste ali sajast dimnikar tega ne bo spremenil.

Je pa dejstvo, da me vprašanje, ZAKAJ ravno taka usoda za nekoga, ki ga lahko hipno (s)poznam, posede na tako trda tla, da kmalu fašem dekubitus tretje stopnje na trtici, pa še ta tla- kljub trdoti (itak so moje kile spet vpletene), utrpijo neporavnljivo škodo. Ali pa mi dvigne pritisk tja v višave. Najmanj.

Ben, da povem-
sanjala sem, kako na 'mojem' oddelku v sobi 23 na srednji postelji umira pevec neke znane pop skupine. In tokrat sploh ni bilo bistveno to slavno bitje... En in isti prizor celo noč:
'Ne pusti me samega, bodi tu, strah me je, hočem živeti!'
Želela sem se zbuditi, ker sem se na neki točki te more zavedala, da samo sanjam. In sem se prebudila, poiskala udobnejši položaj in sanjala isto naprej...

V službi se dostikrat srečujem z umiranjem in smrtjo. Včasih to mirno prenesem, preživim in vse poteka ustaljeno naprej. Jup, show must go on...

Včasih pa ni tako. Ko te rjave, od joka rdeče obrobljene oči, ki niso stare niti 40 let (a je njihov simpatičen lastnik na smrt bolan), hrepeneče sprašujejo, če bodo še živele...
Le kaj naj odgovorim?!?!? Gladko se zlažem, natrosim nekaj nebuloz, vmes mu še obljubim za večerjo sladoled, ker ne zmorem reči, da je smrt del življenja in da itak to nas vse čaka... Ne v cvetu življenja!

Ljubi Bog, v takih trenutkih te ne bom nikoli razumela in se bom VEDNO kregala s tabo, ker pač gledam po človeško. Ker s svojo omejeno pametnjo ne razumem in resnično ne vidim smisla. Človek, ki bi tako rad živel, je mlad, poln načrtov... Sicer Ti že veš kaj delaš, ampak ne morem si kaj, da po Tadejino ne zaviham nosu, zavijem z očmi in podvomim v Tvoj načrt in izbiro. In si mislim: 'Jao, Bože!'
Vem, da bo tista vedno dobrovoljna in nadzemeljsko potrpežljiva gospa, ki je stara toliko kot moj tata, tudi kamlu odšla... In tudi kmalu ne bom več slišala tistega gromkega barotona, ki mi bo z ištrijansko-primorskim naglasom rekel: 'Lepotica mwja, pupa žlata, dej mi jenumalu za pit!'
ZAKAJ tako kmalu? Zakaj ravno vsi ti ljudje in ravno na mojem oddelku?

Tolažim se, da nihče od teh ljudi ne živi zaman. Vsaka solza, ki jo potočijo žalostni in zaskrbljeni svojci priča o tem. Tudi nešteto dotikov, ki jih puščajo na srcu vsakega, ki so ga srečali v življenju, priča o bogastvu, ki so ga nesebično razdajali vsem, ki so ga le hoteli sprejeti.
In za to sem hvaležna. Pa čeprav sem marsikoga od teh ljudi spoznavala in poznam samo par dni.

Življenje je kot pesem. Včasih je melodija poskočna, večglasna, harmonična, vsebuje solažo ali duet, včasih otožna, težka, neharmonična, težko molovska in popolnom iz ritma. Včasih je besedilo lahkotno, preprosto, enostavno, včasih nerazumljivo, zamorjeno, nesmiselno. Kombinacija vsega tega ter vložena duša pri izvedbi tega štikelca, pa naredi največji hit. Le Pevovodji moraš dopustiti da te vodi in te nauči, kako čim manj fušati... Playback odpade. S tem tako ali tako izpadeš še večja budala.
Torej... Grem še naprej vadit, se 'ublat' in pilit!

10. marec

Moški... Ah, kdo jih pa razume?!?

Danes je god 40 mučencev in ti tipi so si vzeli dan za svojega. Pa le naj ga imajo. Saj so res eni reveži. Pa še ustreza jim, da so reveži :-). Mučenci. Mučitelji?!

Oh... Priznam, da še ne poznam načina, kako pravilno uporabljati moškega. Pravijo, da imajo samo en gumb in ta je za vklop in izklop, ampak meni se zdi, da obstaja vsaj še kakšen za 'standby', pa 'missing', pa 'full gas' pa 'slow down' pa tablica z napisom 'ne moti' pa 'beer time' itd...
In ko že vklopim tako, kot je treba, se vedno neki zgodi, da se moram malce obrniti naokoli. Očitno med tem obračanjem z eno izmed mojih mnogih oblin pritisnem na en drug gumb in vse skupaj potem fardirbam. Ja, pokvarim. In naenkrat, verjetno po nekem čudnem naključju, zopet nekam zadanem in spet vse dela, celo 'full gas' se prižge. In naenkrat... Puffff! Missing.
Ma haloooo, nič jasno.

Srčna frekvenca mi kljub vsej tej zmešnjavi naraste, ko zagledam na FBju tist zelen krogec, ki pomeni, da sva istočasno prijavljena.. Pa tako razmišljam, da bi ga kliknila, pa spet ne vem, kateri gumb bo to zadelo. Ali bo 'ne moti' ali bo normalen čvek ali pa bo celo utripalo povabilo na kavo.
In potem, da smo ženske zakomplicirane oz. iz Venere, moški pa iz Marsa? Mah, zase, pa še za marsikatero žensko bi rekla, da smo lepo iz planeta Zemlja (kako se cenim, pa čeprav brez l'Oreala), za moške pa nisem tako zelo prepričana... Da le nimajo kake veze z Marsovci?!
Ampak... Brez njih nam je res dolgčasno, nezanimivo, pusto in monotono. Brez njih se ne bi v taki meri kalila v pogrešati, besneti, učiti jokati, trmariti, ljubiti, objemati, jeziti se, sanjariti, poslušati travo rasti, šteti zvezde, smejati se lastni neumnosti ter iti po ledu oz.na led (osla puščam ta bot v štali, ker on je že bil na ledu in niti pod razno ne gre več z(a) mano)...

Ah, moški... Kdo bi jih razumel?!?

Pa vse lepo za VAŠ dan!

Polnjenje

Še 1x spat in bo petek. Teden je skrajno nabasan z raznoraznimi dogodki, počutji, kavo, bureki in nonstop prazno baterijo na mojem S5. Revež je naredil običajno normo enega meseca v par dnevih. In jaz sem se končno po 2 letih vsaj delno spoprijateljila s tipkovnico Swype alikakosejižereče. Namera, da bom to svojo igračko v postnem času uporabljala samo za kako res nujno reč, je tako že 16x splavala po vodi.
In tako, kot se pojavi opozorilo na ekranu, da je baterije samo se za 10% in če ga takoj ne vklopim v električno omrežje, bo po hitrem postopku umrl, tudi moje baterije utripajo na LOW.
Pa sem sklenila, tako na hitro, po ši(h)tu, da se grem igrat kmečko deklino v mestu.
Nanesla sem si dokaj neupadljiv make-up in šla peš do Prešerca. Nastavljala sem obraz vetru, ki mi je veselo motal in mežljal lase. Jakno mi je navihano vzdigovalo, da se je kazala čipkasta tunika. Moje konkretne pršute ni to nič motilo, mene pa začuda tudi ne. Pa čeprav sem za hlače imela oprijete sive pajkice in sem najverjetneje izgledala kot mortadela...  Res mi je bilo vseeno!
Svoj pogled sem usmerjala pokončno in še naprej nastavljala rdeča lica hladnemu pišu.
Le naj piha in odpiha vso nesnago, prah, smog, črnino in 97 odtenkov sivine, ki se nabira na meni in v meni. Kako paše!
Zavila sem v MK in našla nekaj hrane za dušo.
Pa sem si v stari Ljubljani privoščila še belo kavo, katero mi je postregel na pogled zelo zanimivo-nenavaden natakar v oranžnih adidaskah, ki so se ujemale z njegovo naravno oranžno barvo las.
Čakaj, a nismo zjutraj na raportu obravnavale Vikinge z doooolgimi rogovi na rošasti glavi?! Hmmmm...

Namenil mi je bleščeč nasmeh in za to je dobil par 10 centov napitnine in verjetno še bolj bleščeč nasmeh nazaj. Odprla sem knjigo in brala, dokler nisem več čutila premraženih prstov in je sonce že izgubljalo moč s svojo mlečno svetlobo.
Življenjenje zunaj je vrvelo skoraj mimo mene, jaz sem si pa v lastnem svetu domišljije slikala milijon slik in podob, ki mi jih je narekovala bukvica pred mano. Skoraj mimo mene?
Ah, ta lušnih primerkov nasprotnega spola pa ne morem spregledati, kljub še tako zanimivi vsebini, a ne?
Zadišal mi je cigaret, ampak sem ostala karakter. Jutri so pevske vaje! Kdo se bo drl?
Za sosednjo mizo je dvema najstnicama neprestano cingljal telefon in vsaka je vneto tipkala po ekrančku. Med sabo se skoraj nista pogovarjali, razen kak komentar, ki je letel na karakterne in inteligenčne lastnosti pišočega. 'Ej stara, kater' debil!'
Pa sem mislila, da je to samo mit... Da se gre na kufe s prijateljico, govori pa ta čas samo telefonček...

In tako sem se odpravila nazaj na toplo. Prevetrena, razmršenih las, svežih misli, s kupčkom knjig pod pazduho. Danes bom brala. Danes se dam na 'POLNJENJE'. Še kaka masaža razbolelega hrbta bi mi nadvse prav prišla, a to je že druga sfera.

Mi je pa prišlo naprej nadvse preprosto spoznanje današnjega dne- človek ni kot naprava, ki se po določenem času izprazni in je za ponovno delovanje potreben samo enourni priklop na električno omrežje. Včasih se je treba odklopiti, da se lahko napolniš. Torej...
CHARGING oz. POLNJENJE.......z ODKLOPOM!

O pustovanju, všečnosti, poljubljanju in takih monadah

Danes je pepelnica.
Snela sem masko, obrisala make-up in odplaknila pustni vonj ter s tem tudi vonj po moškemu s sebe. Pa tako zapeljivo je dišal po vetru in žvečilnemu gumiju, s katerim je hotel zakriti, da je ravnokar skadil še zadnji WestSilver pred srečanjem. Ve, česa ne maram. 

V soboto sva se srečala, se spogledala in tudi spregovorila par besed.
 

Pustila sem, da je on prvi prestopil moj intimni pas in me ogovoril. Priznam, da nisem pokazala pretiranega navdušenja in interesa. Še vedno sem čutila tisto užaljenost in zamero, ki jo čuti ženska, ki ne pritegne moške pozornosti, ko jo rabi za hranjenje svojega ega in samozavesti.
A nevarno prhutanje metuljčkov, ki se je spremenilo v topo, sladko in vznemerljivo bolečino tam pod pasom, mi je sporočalo, da se vse požvižga na moj ponos. Telo je odreagiralo kontra psihi. Oh, meso, ki si šibko!
Vsekakor sem si zaželela več, kot pa samo žgečkljiv piš na levem ušesu, ki ga je povzročilo vprašanje: "Hej, bejba, pa kje si kej ti?"
Vsa polna sebe sem mu podarila umetno lep nasmeh in v par kratkih stavkih odgovorila na vprašanje. Odšla sem po svoje, on po svoje. Ukradla sem mu še par pogledov. Jebat ga! Nafutrala sem ego, ko sem si dokazala, da le ni tako zelo brezbrižen.
Opazila sem njegov odhod, pa čeprav sem imela animacije okoli in okoli sebe na pretek.. Nič mi ni ušlo!
Le nadaljni 2 uri, ki sta še manjkali do dneva, sem se prepustila domišljiji in spominom na lanski karneval.
Najbrž sem mu ponovno vzbudila staro zanimanje, da mi je telefon v torek že veselo cingljal. Pustila sem, da je čakal in dočakal.
 

Prej, ko je odšel, me je utišal s poljubom. Nisem se umaknila, nisem obrnila glave stran. Z jezikom sem pobožala njegovega, okusila njegovo spodnjo ustinco, rahlo ugriznila in ga objela.
Res sem bila vesela, da sem ga videla. Po dolgem času sem lahko nekoga poljubila, ne da bi ob tem občutila neugodje in željo po pobegu.
Sam poljub je po mojem mnenju vrhunec intimnega dogajanja med dvema. Tudi seks nima take čustvene vrednosti in nabitosti. Lahko se mirno obrneš stran, poiščeš položaj iz katerega izvlečeš največ užitka in odideš stran. Da, lahko. Nagon, strast in nič drugega. O, ja. Lahko.
Poljub pa te sooči s sočlovekom iz oči v oči, čutiš kako se njegova sapa meša s tvojo, kako ustnice drsijo po licu do tvojih ustinc in kako se jezik ovlaži od pričakovanja. Takrat nastopi najbolj ranljiv trenutek.
In dopustila sem si biti zopet ranljiva. Zaljubljenost ali ljubezen nista nujno povezana s tem. Bom rekla, da je pa všečnost. Simpatičnost. Potem vse to zraste do tistega na črko L. Ali pa lepo ostane tam, kjer mora biti. Samo pri všečnosti.

O tem, kaj imata skupnega svetovni dan bolnikov in valentinovo

Ja, le kaj imata skupnega? Na prvi pogled prav zagotovo, da nič. Tudi na drugi in tretji ne. Pravzaprav, če bulim v to vprašanje kako debelo uro, se mi še vedno ne zdi čisto smiselno. 

Vsi, ki me poznajo, vedo, da je moj poklic medicinska sestra in da ga z užitkom opravljam. No, vsaj večino časa. Kakih posebnih užitkov ravno ne vidim v brisanju pobruhane nočne omarice, v brizganju antibiotika iz viale po ravno očiščeni vitrini, v skrivanju zdravil v nočni omarici, v 15. naročanju čokolina za zajtrk- pa ne za zajtrk, pa bi za večerjo, pa nene, kar za zajtrk naj bo... ko WINPIS nagaja in dela absolutno prepočasi, v stotih že odgovorjenih zakajih, pri izpolnjevanju ta 67 obrazca in 116 zvonenju telefona. Tako mi moje 'stranke' pijejo kri.

Jaz pa uživam v pitju njihove krvi. Dobesedno. Grozljivo zveni, kajne? Hmmmm, ko brez bolečine in pretiranega truda priteče kri v epruveto iz roke, ki je baje v zdravstvenem domu nabodena najmanj 10x ali pa iščejo žilo celo z ultrazvokom... Takrat, ko meni uspe, sem jaz medicinska Tina Maze.

Uživam tudi, ko jih poslušam in mi, kar tako, mimogrede, med aplikacijo antibiotika povejo, da imajo doma 50 glav živine, 6 vnukov (zal vsi oženjeni, sem se pozanimala), da so postale pri 46 vdove, ker je mož umrl zaradi iste bolezni kot jo sedaj imajo one, da so se poročile samo zaradi tega, da bi lahko šle stran od dominantne in terorizirajoče matere...

Rada pridem zjutraj v delovno sobo, kjer že igra muzika na radiu in je Barbara že spet vse pripravila za začetek delovnega dne, medtem ko sem jaz v garderobi klepetala z Mihom do 6:59... =)

In danes je njihov dan. Svetovni dan bolnikov. 

Tako so si različni. Eden resno in neozdravljivo bolan pri 40ih, drugi prestrašen in ne sprejema svoje bolezni, spet tretja tiho prenaša vsakodnevne tegobe in težave, nekdo samo preleži na opazovanju čez noč ali pa čaka na preiskave, ta šesti noče domov, ker se tu počuti varnega... Jaz pa moram vse obravnavati enako. Evo in smo pri tistem ta težjem delu biti medicinska sestra ( jemanje krvi na 'brezžilnih' rokah je pravi špas). Niso ti vsi simaptični in nekdo ti je nehote ljubši. Sploh, če prihaja iz Primorske... Ups! =)
Zakaj pri enem zvončku in prošnji ki sledi, samo zavijem z očmi ter z obilo godrnjanja, sicer samo v mislih, izpolnjujem željo, pri drugem pa v isti sapi ustrežem 5 željam od katerih je vsaj ena skrajno neizvedljiva? Vsi smo ljudje. In ne, še zdaleč nisem svetnica! Ampak danes sem se za na šiht našminkala. Da bom lepa za njihov dan.

Zadnji teden prvega meseca v letu

Ta teden se mi je dogajalo in dogodilo milijon reči in sploh ne vem, kje naj začnem. Že dodobra sem zakoračila v to petnajstko, pa mi nekako ni še prišla do tiste možganske vijuge, ki usmerja roko, da bi napisala namesto '14 '15. Nekako ostajam nekje, tam zadaj.
Vse se je začelo tako, zelo lahko prebavljivo in užitno.

Ponedeljek zelo netipičen in skuliran. Počutje: Všečkam vse.

Torek... Khmmm, torek je bil dan za sklepanje novih poslov in izpolnjevanje dolgoletnih želja. Mislim, da sem se dobro dogovorila, rezultati pa bodo kmalu znani oz. bolj kot ne, vidni. Popoldne sva se z Mavricijem dogovarjala za kavo, na katero sva peljala še Moniko. Še danes me malce praska v grlu od klepetanja in čvekanja. Moram reči, da sem se imela čudovito in počutila sem se... Popolno. Verjetno sem zato pozitivno odreagirala na preprost SMS in privolila še v eno 'pivo'. Kot v študentskih letih, ko me je brigalo, ali bom spala pol noči ali samo kako uro, če bom sploh kaj in kje imela spati.  Počutje? Močno, seksi, svobodno, študentsko in sposobno.

Sreda se je začela z nasmehom na obrazu, ki je pa izginil po dveh zvonjenjih telefona. Padlo mi je vse dol in padlo mi je ven. Jeza. K vrnitvi k sebi in vase sta mi uspešno pomagala dva rdeča Marlboro. Sej nič pretresljivega in čista banalnost (kot vedno): način komunikacije.
Dretje ali ne dretje, obtoževanje ali pač ne, stresanje slabe volje ali samo interpretacija sistema... Sploh nima nobene veze. Ljudje smo pač čustveni, občutljivi, različno dojemljivi, s posluhom ali brez, močni ali pa v trenutku popolnoma šibki.
In besede so vedno najhujše orožje, ki znajo razmesariti in narediti grde brazgotine. In tokrat tudi sama nisem iskala gumba za volumen in moj alt je nevarno naraščal proti sopranskim notam. Dekle, ki postaja ženska tridesetih let, je glasno in jasno izrazila svoje mnenje. Predpražnik pa ne bom!
Ne bom vpijala svinjarije drugih in ne bo nihče 'coptal' po meni. Še papež Frančišek je rekel, da bi tistemu, ki bi žalil njegovo mamo, dal ' un pugnio'. Se pravi: nimaš pravice koga žaliti, če pa kdo žali, mu pa pokaži, kje mu je mesto.
Počutje: jezna, nesrečna, presenečena nad sabo, odtujena.
Sestavljala sem se še naprej ob krožniku mehiške hrane in klepetu z Bredo. 

V četrtek se še vedno ne počutim najbolje, pogovarjamo se z oddelčno zdravnico in zapomnim si njene besede: "Tadeja, tako vas bo sistem naredil oz. vas že dela". In kaj to pomeni? Da bo treba nekaj pri meni spremeniti. Sistem je že tako faljen in par posameznikov ne bo nič spremenilo.
Slavica mi je že v sredo ob ta rdečem Marlboro rekla, da me je škoda. "Tadeja, pojdi v šolo". Oh, Slavica, naša oddelčna mama, skrbi za vse nas... Želja o nadaljnjem šolanju pa kali že nekaj let. Mogoče se razcveti že letos. Popoldne sem se udeležila pogreba mame od sodelavke. Da, tudi mene to nekoč čaka. Počutje: WTF

Petka se nisem niti preveč troštala. Minil je mirno in s popoldanskim sanjarjenjem ob Cockti in francoskih rogljičkih z marmelado. Zunaj je snežilo, obtičala sem v Ljubljani. Jutri moram dežurati.
Počutje: Per che nessuno mi ama? (Ta stavek je vzet iz risanke ICE AGE 1). Nasmehnem sem le še pihanju na dušo pacienta iz sobe 21...  Kakorkoli, dobro dene, ko te 'hvalijo'.

Sobota zjutraj. Pešakam proti službi, pred mano se zaljubljen in še vedno od petkove prežurane noči pijan par poljublja in izkazuje nežnosti. Fant mi neki reče, a skozi moje kosmate naušnike in še slušalkami v ušesih resnično nič ne slišim. Samo podarim mu lep nasmeh in hitim dalje. Nemo prepevam "But with you I feel again, yeah, with you I can feel again..."
Komad od One republic. Še danes si nisem prav odpustila, da sem zamudila njihov koncert. Dežurstvo pa kot dežurstvo. Tipkam blog, odgovarjam na klice, klepetam s sodelavkami, izgubim rdečo nit, spet tipkam, skočim na WC, pa me zmoti telefon. Pacienti me rabijo. 
Kako dober občutek, da te nekdo rabi. In še boljši, ko temu človeku ustrežeš in zadostiš njegovim željam. 
Počutje: terezijansko. Pa naj to pomeni kar že. 
Čakam nedeljo.
Hmmmm... Spet sem se zaljubila =).