Danes sem stara 30 let in 13 dni in postajam lena. Prav zares. Dogaja se mi toliko stvari, da bi lahko napisala roman, od mene pa... nič. Lenoba.
Preživela sem Budimpešto. Bila je nora, nepozabna, enkratna in najboljša izkušnja do sedaj- vsaj kar se potovanj in počitnic tiče. V družbi sebe, mene in svojega jaza sem korakala po zanimivih uličicah, lezla na grajski grič in Citadello v 40 stopinjski opoldanski vročini, občudovala razgled in bogato arhitekturo, se vozila po najstarejši metrojski progi v Evropi, naredila 184 fotk in zvrnila kar nekaj pollitrških vrčkov piva.
Kradla sem poglede in nasmehe tistega simpatičnega kelnarja, katerega vprašanje s šarmantnim globokim glasom 'Anything else?' si še vedno prikličem z nasmeškom v spomin. Vsak dan sproti sem se morala ugrizniti v jezik, da nisem, seveda že vsa pogumna od piva (ki ga mi je itak on stregel) ustrelila- 'Yes, you and your foun number!' Po moje sem se mu pa samo smilila, ker- revčka, sama potujem. Ampak res je bil luškan! Pa prijazen. S kjut čopkom na glavi. Modrimi očkami. Potetovirano nadlahtjo. Jao! Topim se!
Kradla sem poglede in nasmehe tistega simpatičnega kelnarja, katerega vprašanje s šarmantnim globokim glasom 'Anything else?' si še vedno prikličem z nasmeškom v spomin. Vsak dan sproti sem se morala ugrizniti v jezik, da nisem, seveda že vsa pogumna od piva (ki ga mi je itak on stregel) ustrelila- 'Yes, you and your foun number!' Po moje sem se mu pa samo smilila, ker- revčka, sama potujem. Ampak res je bil luškan! Pa prijazen. S kjut čopkom na glavi. Modrimi očkami. Potetovirano nadlahtjo. Jao! Topim se!
Koncert je bil pa itak TOP ŠIT. Hmmm... Ne znam drugače opisati. Mogoče vrhunec. Ja. To bo. Orgazmično!
Pri komadih Angels, Supreme in Come undone sem se cmerala kot dež ter si brisla solze kar v majico, ker pač ni bilo Mareta zraven, da bi mi robčke podajal. Pri Feel sem se pa itak spremenila v slap Savico. 30 letnica, ki se obnaša kot najstnica na koncertu pop zvezdnika... Ajoj, vsa šminka je šla v maloro... Ni čudno, da so na poti domov padale pripombe nekih korajžnih lokalcev. Pa še pri kandelabru sem stala, se nanj naslanjala in se čudno zvijala, ker sem brskala za zemljevidom...
Z Budimpešte sem sicer odšla z ogromnim žuljem na podplatu, pikom ose na nadlahti in novim kovčkom (stari je bil preveč 'meden'), v srcu pa sem se zavedala, da sem podrla še eno mejo v svoji betici ter si s tem dejstvom do sitega nakrmila svoj ego.
Vseh spominov, ljudi, poznanstev in krajev je toliko, da bi lahko celo potopis napisala. Pa ga ne bom. Le ob gledanju fotk se mi nariše nasmeh in postane mi pošteno vročeeee.
Pri komadih Angels, Supreme in Come undone sem se cmerala kot dež ter si brisla solze kar v majico, ker pač ni bilo Mareta zraven, da bi mi robčke podajal. Pri Feel sem se pa itak spremenila v slap Savico. 30 letnica, ki se obnaša kot najstnica na koncertu pop zvezdnika... Ajoj, vsa šminka je šla v maloro... Ni čudno, da so na poti domov padale pripombe nekih korajžnih lokalcev. Pa še pri kandelabru sem stala, se nanj naslanjala in se čudno zvijala, ker sem brskala za zemljevidom...
Z Budimpešte sem sicer odšla z ogromnim žuljem na podplatu, pikom ose na nadlahti in novim kovčkom (stari je bil preveč 'meden'), v srcu pa sem se zavedala, da sem podrla še eno mejo v svoji betici ter si s tem dejstvom do sitega nakrmila svoj ego.
Vseh spominov, ljudi, poznanstev in krajev je toliko, da bi lahko celo potopis napisala. Pa ga ne bom. Le ob gledanju fotk se mi nariše nasmeh in postane mi pošteno vročeeee.
In potem je slabih 14 dni po vrnitvi domov vame butnila 3@-ka. Vedno sem se počutila malce posebno, ker imam rojstni dan proti koncu poletja. Ker so še počitnice. Ker lahko sonce še vedno sije na polno. Ker lahko greš kasneje spat. Ker so noči že malček daljše, ampak še vedno tople in omamno dišijo po pokošeni otavi. Ker mi zaradi teh dejstev domišljija dela na polno. In ta dan oz. kar cel teden je zame bil res poseben.
Ponovno sem spoznala in začutila, komu sem resnično pomembna, posebna in kdo me ima rad takšno kot pač sem. Nikoli mi ni bila zares važna vsebina kuverte ali velikost darila. Kot sem večkrat rekla- samo dejanje je tisto, ki potrjuje besede. Pa naj bo to res čvrst stisk roke, iskren pogled, mehak objem, postavljen mlaj, domiselno 'home made darilo', prejet e-mail iz Avstralije, video, pladenj šamrol in kremšnit, sladek poljub ali polna Opelca balonov... Najbolj od vsega pa mi pomeni čas, ki ga želi nekdo deliti z mano.
Vsekakor, bila sem večkrat pošteno presenečena, na momente tako zelo, da sem se celo spremenila v ogromno ribo in sem samo zapirala in odpirala usta.
Ljudje smo narejeni tako, da včasih pričakujemo in se pripravmo na najslabše (da malce ublažimo bolečino). Včasih pričakujemo veliko, dobimo pa nič (zopet bolečina). Včasih pa samo odbremzaš bremze + še ročno zraven in se prepustiš toku... In takrat spoznaš, da je to najboljše, kar si kdaj lahko sebi privoščil. Spoznanje pri 30ih. Upam le, da si bom čim večkrat dovolila stanje brez bremz!
Ponovno sem spoznala in začutila, komu sem resnično pomembna, posebna in kdo me ima rad takšno kot pač sem. Nikoli mi ni bila zares važna vsebina kuverte ali velikost darila. Kot sem večkrat rekla- samo dejanje je tisto, ki potrjuje besede. Pa naj bo to res čvrst stisk roke, iskren pogled, mehak objem, postavljen mlaj, domiselno 'home made darilo', prejet e-mail iz Avstralije, video, pladenj šamrol in kremšnit, sladek poljub ali polna Opelca balonov... Najbolj od vsega pa mi pomeni čas, ki ga želi nekdo deliti z mano.
Vsekakor, bila sem večkrat pošteno presenečena, na momente tako zelo, da sem se celo spremenila v ogromno ribo in sem samo zapirala in odpirala usta.
Ljudje smo narejeni tako, da včasih pričakujemo in se pripravmo na najslabše (da malce ublažimo bolečino). Včasih pričakujemo veliko, dobimo pa nič (zopet bolečina). Včasih pa samo odbremzaš bremze + še ročno zraven in se prepustiš toku... In takrat spoznaš, da je to najboljše, kar si kdaj lahko sebi privoščil. Spoznanje pri 30ih. Upam le, da si bom čim večkrat dovolila stanje brez bremz!
In kaj še... Zapustila sem nekaj, kar sem v zadnejm letu ali dveh imela neizmerno, če ne celo najbolj rada. Kar mi je od začetka 'kariere' dajalo smisel in zagon. Kar me je izpopolnjevalo. V zadnjih 6 mesecih pa tudi izčrpovalo, žalostilo in ugašalo iskrice v očeh... Ja. Nič več 'naš' oz. 'moj' L1. Kako se v kratkem času lahko vse spremni in obrne na glavo?! Kot, da bi se nekdo igral in z drobnim zamahom s čarobno palčko povzročil podiranje skrbno postavljenih domin. Še vedno se ob večerih, v intimi svoje sobe sprašujem, premlevam in čudim vsemu na 'N'. (Naivnost, Nevoščljivost, Neposlušnost, Nejevolja, Namrgodenost, Nastrojenost, Napadalnost, Nepomembnost... Samo, da mogoče za piko razjasnim, kam ta moj 'N' taco moli.)
V trenutku šibkosti in nemoči sem rekla DA, ker sem na tihem upala, da iz te moke ne bo nobenega kruha, še lepila ne (saj poznate recept moka+H2O= lepilo) in se bo pri nas 'doma' še vse porihtalo. Pa je ta moka le dala kruhek, ki bo očitno še vzhajal in se bohotil. Stvari 'doma' so in najbrž bodo ostale na istem mestu. Ali pa tudi ne. Že to bo sprememba, da to ne bo več MOJ službeni 'dom'. In najbrž bo samo zaradi tega dejstva ta prostor za marsikoga lepši in boljši.
Taka pač sem. Nekateri krivdo valijo na druge, jaz jo pa vedno iščem pri sebi in projeciram nase. Ni to vredu in zdravo zame, vse vem. Ne rabim knjig za samopomoč in psihologa, ki bi mi to povedal. Navsezadnje pa je do amena nepomembno, kdo ali kaj je krivo za ta zos (naša slovenska beseda 'omaka' tukaj res zveni čudno), ki se je kuhal že pred odhodom Boštjana in vrel z odhodom Anite.
Upam in želim si samo to, da ne bo moja bližina, prisotnost ali celo omemba mojega imena nikomur, nikoli, nikdar in nikjer več povzročila dvig žolča ali pritiska. Pa naj bo to v službi, vaški gostilni ali cerkvi. Žal mi je samo za to, da ne znam biti neopazna. Že moja širina in težina mi to preprečujeta! Se opravičujem za to!
V trenutku šibkosti in nemoči sem rekla DA, ker sem na tihem upala, da iz te moke ne bo nobenega kruha, še lepila ne (saj poznate recept moka+H2O= lepilo) in se bo pri nas 'doma' še vse porihtalo. Pa je ta moka le dala kruhek, ki bo očitno še vzhajal in se bohotil. Stvari 'doma' so in najbrž bodo ostale na istem mestu. Ali pa tudi ne. Že to bo sprememba, da to ne bo več MOJ službeni 'dom'. In najbrž bo samo zaradi tega dejstva ta prostor za marsikoga lepši in boljši.
Taka pač sem. Nekateri krivdo valijo na druge, jaz jo pa vedno iščem pri sebi in projeciram nase. Ni to vredu in zdravo zame, vse vem. Ne rabim knjig za samopomoč in psihologa, ki bi mi to povedal. Navsezadnje pa je do amena nepomembno, kdo ali kaj je krivo za ta zos (naša slovenska beseda 'omaka' tukaj res zveni čudno), ki se je kuhal že pred odhodom Boštjana in vrel z odhodom Anite.
Upam in želim si samo to, da ne bo moja bližina, prisotnost ali celo omemba mojega imena nikomur, nikoli, nikdar in nikjer več povzročila dvig žolča ali pritiska. Pa naj bo to v službi, vaški gostilni ali cerkvi. Žal mi je samo za to, da ne znam biti neopazna. Že moja širina in težina mi to preprečujeta! Se opravičujem za to!
In spet se soočam s strahom in preskakovanjem meja v moji glavi. Če, kako, ali, zakaj... so pogosto na mojem besednjaku. Tudi uporaba Paloma robčkov in Nolpaze je strmo narasla. Bi marsikdo komentiral, da vse skupaj je pa res banalnost in da mi ni nihče umrl, da bi morala posegati po robčkih. Res je tako. Ampak za vsakega posameznika je ravno njegov problem najhujši in najtežji. Pa čeprav gre samo za menjavo nadstropja v službi. Budimpešta je bila očitno samo zelo sladek aperitiv za vse, kar mi bo menu življenja po 30 še prinesel. Lekcija 'vzljubiti družbo same sebe' je bila samo uvod. Temelj. Ker včasih prenašat samega sebe je nekaj najtežjega.
Baje sem z novim delovnim mestom v onkološki ambulanti šla iz dežja pod kap. Za vsak slučaj bom en čas s sabo nosila dežnik...
Baje sem z novim delovnim mestom v onkološki ambulanti šla iz dežja pod kap. Za vsak slučaj bom en čas s sabo nosila dežnik...
Pa naj še kdo reče, da so trideseta odrasla leta. Ja pa ja de! Definicijo zrušim z dejstvom, da stara 30 in 13 dni v kinu gledam risanko 'Minions' z mladoletniki in tudi z vsem svojim vsakodnevnim obnašanjem, nebulozami in pametjo.
Je pa res, da je pred mano nenapisana knjiga. In komaj čakam, kaj bo v njo zapisalo Življenje in kakšen bo moj pogled ter komentar na to.
Ni komentarjev:
Objavite komentar