Polnjenje

Še 1x spat in bo petek. Teden je skrajno nabasan z raznoraznimi dogodki, počutji, kavo, bureki in nonstop prazno baterijo na mojem S5. Revež je naredil običajno normo enega meseca v par dnevih. In jaz sem se končno po 2 letih vsaj delno spoprijateljila s tipkovnico Swype alikakosejižereče. Namera, da bom to svojo igračko v postnem času uporabljala samo za kako res nujno reč, je tako že 16x splavala po vodi.
In tako, kot se pojavi opozorilo na ekranu, da je baterije samo se za 10% in če ga takoj ne vklopim v električno omrežje, bo po hitrem postopku umrl, tudi moje baterije utripajo na LOW.
Pa sem sklenila, tako na hitro, po ši(h)tu, da se grem igrat kmečko deklino v mestu.
Nanesla sem si dokaj neupadljiv make-up in šla peš do Prešerca. Nastavljala sem obraz vetru, ki mi je veselo motal in mežljal lase. Jakno mi je navihano vzdigovalo, da se je kazala čipkasta tunika. Moje konkretne pršute ni to nič motilo, mene pa začuda tudi ne. Pa čeprav sem za hlače imela oprijete sive pajkice in sem najverjetneje izgledala kot mortadela...  Res mi je bilo vseeno!
Svoj pogled sem usmerjala pokončno in še naprej nastavljala rdeča lica hladnemu pišu.
Le naj piha in odpiha vso nesnago, prah, smog, črnino in 97 odtenkov sivine, ki se nabira na meni in v meni. Kako paše!
Zavila sem v MK in našla nekaj hrane za dušo.
Pa sem si v stari Ljubljani privoščila še belo kavo, katero mi je postregel na pogled zelo zanimivo-nenavaden natakar v oranžnih adidaskah, ki so se ujemale z njegovo naravno oranžno barvo las.
Čakaj, a nismo zjutraj na raportu obravnavale Vikinge z doooolgimi rogovi na rošasti glavi?! Hmmmm...

Namenil mi je bleščeč nasmeh in za to je dobil par 10 centov napitnine in verjetno še bolj bleščeč nasmeh nazaj. Odprla sem knjigo in brala, dokler nisem več čutila premraženih prstov in je sonce že izgubljalo moč s svojo mlečno svetlobo.
Življenjenje zunaj je vrvelo skoraj mimo mene, jaz sem si pa v lastnem svetu domišljije slikala milijon slik in podob, ki mi jih je narekovala bukvica pred mano. Skoraj mimo mene?
Ah, ta lušnih primerkov nasprotnega spola pa ne morem spregledati, kljub še tako zanimivi vsebini, a ne?
Zadišal mi je cigaret, ampak sem ostala karakter. Jutri so pevske vaje! Kdo se bo drl?
Za sosednjo mizo je dvema najstnicama neprestano cingljal telefon in vsaka je vneto tipkala po ekrančku. Med sabo se skoraj nista pogovarjali, razen kak komentar, ki je letel na karakterne in inteligenčne lastnosti pišočega. 'Ej stara, kater' debil!'
Pa sem mislila, da je to samo mit... Da se gre na kufe s prijateljico, govori pa ta čas samo telefonček...

In tako sem se odpravila nazaj na toplo. Prevetrena, razmršenih las, svežih misli, s kupčkom knjig pod pazduho. Danes bom brala. Danes se dam na 'POLNJENJE'. Še kaka masaža razbolelega hrbta bi mi nadvse prav prišla, a to je že druga sfera.

Mi je pa prišlo naprej nadvse preprosto spoznanje današnjega dne- človek ni kot naprava, ki se po določenem času izprazni in je za ponovno delovanje potreben samo enourni priklop na električno omrežje. Včasih se je treba odklopiti, da se lahko napolniš. Torej...
CHARGING oz. POLNJENJE.......z ODKLOPOM!