O tem, kaj imata skupnega svetovni dan bolnikov in valentinovo

Ja, le kaj imata skupnega? Na prvi pogled prav zagotovo, da nič. Tudi na drugi in tretji ne. Pravzaprav, če bulim v to vprašanje kako debelo uro, se mi še vedno ne zdi čisto smiselno. 

Vsi, ki me poznajo, vedo, da je moj poklic medicinska sestra in da ga z užitkom opravljam. No, vsaj večino časa. Kakih posebnih užitkov ravno ne vidim v brisanju pobruhane nočne omarice, v brizganju antibiotika iz viale po ravno očiščeni vitrini, v skrivanju zdravil v nočni omarici, v 15. naročanju čokolina za zajtrk- pa ne za zajtrk, pa bi za večerjo, pa nene, kar za zajtrk naj bo... ko WINPIS nagaja in dela absolutno prepočasi, v stotih že odgovorjenih zakajih, pri izpolnjevanju ta 67 obrazca in 116 zvonenju telefona. Tako mi moje 'stranke' pijejo kri.

Jaz pa uživam v pitju njihove krvi. Dobesedno. Grozljivo zveni, kajne? Hmmmm, ko brez bolečine in pretiranega truda priteče kri v epruveto iz roke, ki je baje v zdravstvenem domu nabodena najmanj 10x ali pa iščejo žilo celo z ultrazvokom... Takrat, ko meni uspe, sem jaz medicinska Tina Maze.

Uživam tudi, ko jih poslušam in mi, kar tako, mimogrede, med aplikacijo antibiotika povejo, da imajo doma 50 glav živine, 6 vnukov (zal vsi oženjeni, sem se pozanimala), da so postale pri 46 vdove, ker je mož umrl zaradi iste bolezni kot jo sedaj imajo one, da so se poročile samo zaradi tega, da bi lahko šle stran od dominantne in terorizirajoče matere...

Rada pridem zjutraj v delovno sobo, kjer že igra muzika na radiu in je Barbara že spet vse pripravila za začetek delovnega dne, medtem ko sem jaz v garderobi klepetala z Mihom do 6:59... =)

In danes je njihov dan. Svetovni dan bolnikov. 

Tako so si različni. Eden resno in neozdravljivo bolan pri 40ih, drugi prestrašen in ne sprejema svoje bolezni, spet tretja tiho prenaša vsakodnevne tegobe in težave, nekdo samo preleži na opazovanju čez noč ali pa čaka na preiskave, ta šesti noče domov, ker se tu počuti varnega... Jaz pa moram vse obravnavati enako. Evo in smo pri tistem ta težjem delu biti medicinska sestra ( jemanje krvi na 'brezžilnih' rokah je pravi špas). Niso ti vsi simaptični in nekdo ti je nehote ljubši. Sploh, če prihaja iz Primorske... Ups! =)
Zakaj pri enem zvončku in prošnji ki sledi, samo zavijem z očmi ter z obilo godrnjanja, sicer samo v mislih, izpolnjujem željo, pri drugem pa v isti sapi ustrežem 5 željam od katerih je vsaj ena skrajno neizvedljiva? Vsi smo ljudje. In ne, še zdaleč nisem svetnica! Ampak danes sem se za na šiht našminkala. Da bom lepa za njihov dan.

In kje je tukaj Valentinovo? Ameriški skomercializiran posvojen otrok. Da se ne spomnim vseh vprašanj, ki so vsebovale besede kam, kaj, kako, s kom..., ker mi vstanejo vse dlake, ki jih premorem. In teh sploh ni malo! Dlak mislim. (Joj, res si moram tace pobrit!) Pa tud vprašanj.

Ja, že leto in pol igram solo. Večinoma ni problema in uživam na polno, včasih pa tudi pošteno zafušam.

Že pred mesecem in pol sem si podarila enega 'valentinčka'. In včeraj sem si podarila še enega. Takega prav zame in za mojo dušo. Ker se imam pač rada in si želim le vse najboljše. Zveni egocentrično in narcisoidno? Sploh ne! Če sebi želim najboljše in se imam rada, to lahko potem delam tudi drugemu. Simpl, a ne? Saj že v Svetem pismu neki v tem stilu piše. 

Delaj drugim tisto, kar želiš, da drugi delajo tebi. 

In če se imaš rad, seveda zase želiš le naj naj. In to potem podarjaš naprej. Le naj naj.
Evo, dve uri buljenja, mi prinašata zadovoljiv odgovor na naslovno vprašanje oz trditev.
VSE se vrti le okoli ljubezni. Ker je to tista češnjica na vrhu smetane (naglas na a. Po podkrajsko). In ta pojem imata ta dva dneva zagotovo skupen.
Naključje ali ne, da se vsak moj blogerski zapis konča z ljubeznijo? To je pač bistvo. Iz ljubezni se rojeva usmiljenje, potrpežljivost, iskrenost, prijateljstvo, spoštovanje... In pri produkciji tega smo vsi vpleteni. 

Vsem želim, da bi bili neverjetno produktivni. Tako bi veliko dali od sebe in tako tudi pripravili prostor, da bi lahko sprejeli. Še najbolj pa to želim sebi...