V soboto po polnoči... Se pravi že v nedeljo...

Psihologija je ena zanimiva in 'huda' reč.

Opazujem, poslušam, gledam, tipam, berem, govorim, molčim... In največkrat ostajam kar brez pravih besed, oz. ne znam izrazit svojega začudenja nad reakcijami, stanji, obnašanjem in splošnemu počutju ljudi.
Ja, kriza je, službe so redkjše kot lasje mojga nonota, tempo življenja je hud... Nekdo oz. nekaj pač mora biti krivo.

Kot da sem pogruntala neki novega. Današnja kriza je predvsem kriza vrednot. Bašta!

Lahko se trudiš, si na voljo in uslugo, nasmejan odgovoriš na marsikatero vrsto zvonca, pozabiš na sebe, ješ kuhano korenje (tudi če ga že iz otroštva ne maraš) in lahko tudi piješ sok rdeče pese, voziš strogo po omejitvah, obuješ neudobne čevlje, prebediš noč, umikaš lase med kozlanjem... 

Vse za zadovoljstvo in srečo sočloveka. Prijatelja. Bolnika. Soseda. Ljubimca. Partnerja. Naključno mimoidočega. Ker ga ljubiš.

In dejansko vse to pričakuješ tudi kontra. Ali pa vsaj besedo hvala. Dober dan. Si vredu? Vse štima?
To se mi zdi samoumevno, pa očitno ni. Ajoj, res bi lahko dobila Oskarja v katrgoriji NAIVNOST. 

In navadno so ravno take pijavke človeške pozitivne energije najglasnejši kritiki in kričači, kaj vse ni prav in kako je vse faljeno. Ena ideja- mogoče so pa oni faljeni?!

Mogoče sem pa jaz faljena?!

Najlažje je krivdo iskati in prevaliti na nekoga drugega. Pa naj bo to sočlovek, politika, vremenske razmere, prevroča kava, slab dan, bananin olupek ali pa še kaj bolj banalnega. Godrnjač bo vedno godrnjač. Nezadovoljen z vsem in vsemi, jezen na vse in vsakogar, krivda ne bo nikoli na njegovih plečih.

Sem mar godrnjač?

Ali pa mogoce slabič, če kdaj rečem odločen NE in se s tem probam otresti  krvosesalstva, opravljanja, kritiziranja ter poskrbeti zase?

Ljudje božji, pa saj ne moremo tako živeti in se vedno naslanjati in zanašati na drugega.

In ja, če človek kdaj reče NE, ni slabič. S tem je naredil lahko mnogo dobrega. Dal je nekomu možnost izbire. Ali se ta nekdo potrudi in končno neki sam (zase) naredi, ali pa bo spet bil 'nemočna' žrtev, ki bo krivil, kritiziral, bentil, preklinjal, sovražil naprej... Da, tako se rojevajo vojne.

Zakaj je lažje sovražiti kot ljubiti (mar to sploh obstaja)?
Zakaj je obstaja hudo? Zakaj se sploh zavestno odločiti za slabo? Zakaj metati polena pod noge? Zakaj moriti in ubijati z besedami? Zakaj so sladkarije okusnejše od presne zelenjave? Zakaj....??!

Tudi z 29 leti sem otrok in vsak dan 'zakajam'. Recept za odgovore? Ga sestavljam.

Mislim pa, da ljubi Bogec vse to ve. Ga moram spet lotit pogosteje spraševat. Vsak dan. Večkrat.

Psihologija?! Oh ja, večni zakaj.

Ljubezni ni.
(ZA)To je recept. Nesebično in predano (L)ljubiti.