Bajsi

Odkar pomnim sem bajsika. Vedno sem po svojih kilah in obsegih krepko prekašala svoje vrstni(k)ce.

Pri meritvah pri telovadbi smo konec 8.razreda barvali stolpce v smislu grafičnega prikaza in sem v teži bila nadpovprečna in je skoraj zmanjkalo papirja, tako je to segalo v višino. Ajde, pustimo stat predklon na klopci... Prepogniti se preko svojega trebuha in dvigniti zadnjo plat v zrak ter položiti dlani na tla- še dons mala malica. Se pač rada in dost prepogibam. Tudi brez klopce in v kakšne druge namene. Sploh ker sm bolj nerodne sorte in mi večkrat kaj iz rok pade...

Ampak najbrž sem rojena res pod srečno zvezdo in mi ni bilo treba nikoli prenašati zbadanja in zafrkavanja sovrstnikov.  Najbolj je po tem dišala srednja šola, ma še to ni bilo to čisto to. Takrat smo pač bili samo  butasti Gorjani v nadvse 'napredni' Novi Gorici. Mimogrede (da si malo ego nahranim), je ena izmed teh butastih Gorjanov zaključila letnik z zlato odliko. Pa čeprav je z modo zaostajala za 10 let, nosila preprosto dolgolaso frizuro, bila je ena izmed prvih lastnic tetovaže in z BMI krepko cez 30.

Včeraj sem se vrnila na srednješolski kraj zločina. Še vedno sem bila butasta debela Gorjanka, ki se je prišla krmit s tortico. Zločin leta!! Sploh zazo, ko je ženska za sosednjo mizo komentirala, da če bi bila ona taka, bi se šla kar ubit.

Ja, boli ja. Sem pač bajsika, debela dek'lca ki 7 pivo pije, ko zunaj sonce sije... A če sem debela, pol ne bi smela živet in se obnašat kot najsrečnejša pupa na svetu in z nasmehom na ustih ugrizniti v belo čokolado na vrhu tortice in uživati kako se  v ustih raztaplja ter bliskovito dviguje glukozo v krvi tja proti 6,0? Sej kavo pa  res grenko pijem, noooo...

Debelost... Ja, res ni o.k.
Zares ne. AH, diabetes, HLP, obraba sklepov... Na dolgi rok sama škoda za telo. Hvala bogu, zaenkrat sem še zdrava...
Moti me pa, da te ljudje sodijo po videzu. Pojma nimajo zakaj, kdaj, kako, na kak način.
Pa daj mi mir s tem ter živi in pusti živeti! Izderi si 'štango' iz riti, začni uživat v drobnarijah, bodi zadovoljen sam s sabo, izžarevaj pozitivo in ljubeznivost in kar naenkrat ne bo več važno, kakšni so ljudje okoli tebe.

Pusti ljudi, naj si v sončnem popoldnevu privoščijo tortico in klepet s prijateljico ob kavi namesto sopihanja v hrib...

Bi kdo hmal bil pameten in rekel- vidiš sedaj, dej, spravi se k sebi in se loti hujšat!
Neee, napačno! Da se bodo drugi boljše zaradi tega počutili, sigurno napačna odločitev.
Če se sama ne bom k temu pripravila, predvsem zaradi neestetskih razlogov, me drugo tudi ne bi premaknilo z mesta.
Vem... Morala bi narediti premik v tej smeri pa ne znam oz. ne najdem načina. Če ga kdo pozna, resno- NA POMOČ!!! Noge po dežurstvu so takoooo težke, boleče in otečene... Privoščim jim, da tega ne bi rabile prenašati. Želodec gara, da bi včasih bruhala ogenj od vsega tega naprezanja, jetrca se grejejo v špehcu...
Ampak Rafaelo tortica je takoooo dobra in res mi sede!

Temu ne bom prišla do dna. Rada jem. Skoraj vse. Biti celo življenje lačna?! Najbrž bo glih treba zagrizt v to jabolko in si obrnit življenjski stil na glavo. Ampak mehka bom pa do konec življenja najbrž ostala. Me bi rad kdo mečkal?!