Petkovo dežurstvo

Ura se nagiba k 23h in jaz veselo kampiram v 'moji' ambulanti oz. delovni sobi... Na radiu igra Muff in njihov Nov dan. V službi sem ze 16 ur in še ene 10 jih bom. Petek je in če po pravici povem, sem hudičevo zmatrana, da ne rečem še kej hujšga, od celega tedna, ki je bil pač 'živahen'.
Ampak... Ne znam opisati in niti definirati... Danes je bil poseben dan. Že zju3 smo se režale na vsa usta, imele fotošuting, si dajale stilske nasvete in se obnašale pred 25ko in 26ko ku neprisebne, delale vlakec in se masirale ena drugo in spet smejale. Bi kdo rekel, da nimamo kaj na svetu poceti kot afne guncat sred dopoldneva in to najvecjem slovenskem javnem zdravstvenem zavodu... Ahhh... Zelooo dalec od resnice. Če te ni zraven, je pač težko razložit, da je petkovo dopoldne lahko zelo zahtevno, saj ga spremlja vse- od raznoraznih preiskav, naknadnih odvzemov krvi, odpustov, sprejemov, naročanja, 100 in 5 telefonskih klicev, koordinacija prevozov, flaš infuzij, transfuzij, razdeljenih kosil, zvonci zaradi bolečin, solza, nešteto že 5x preštetih tablet, stisk ob sporočeni diagnozi, vizite, zgubljeni mobiteli, polne plenice, premajhne pižame... Ne znam prešteti in našteti.
In da se včasih obnašamo kot otroci, se objemamo, trepljamo, razlagamo najbolj intimne trenutke, si podajamo cigarete vsaj za en dim in se imamo preprosto radi... To ti da neverjetno moč. Vse je lažje. Vse zmoreš. Nič ti ni težko.
Najrajši sem medicinska sestra. Biti z ljudmi, delati z njimi, jih videti in spremljati v najbolj intimnih in šibkih trenutkih, jim dati del sebe in pri tem ne misliti, koliko bo denarja nakazanega 10. v mesecu na TRR... To te izpolnjuje in navdaja z neopisljivo radostjo.

Danes se je po 3 tednih v Avstraliji vrnil Boštjan. Pogrešala sem ga. Kot sodelavca. On me zna prizemljiti in me utiša v momentu. Za njega me skrbi in nadvse rada ga objemam, pa čeprav včasih tega ne mara. Kao ;-) . Ko bo odšel tisto prav zares, mi bo hudo. Izgubili bomo enega najboljših zdravstvenih tehnikov. Izgubila bom enega najboljših kolegov. Kdo bo zavijal z modrimi očkami, ko bom pribijala same bedarije? Kdo bo bil modro tiho in se raje pobral iz delovne sobe, ko bomo ženske govorile o ovulaciji, PMSju in kaj skuhat za kosilo...? Kdo mi bo rekel- zdej pa nehi in ne stokaj, temvec neki naredi zase in iz sebe? Kdo me bo objel glih takrat, ko bo za to najugodnejši trenutek? Kdo...?

Taki pač smo. Najboljši.

Bajsi

Odkar pomnim sem bajsika. Vedno sem po svojih kilah in obsegih krepko prekašala svoje vrstni(k)ce.

Pri meritvah pri telovadbi smo konec 8.razreda barvali stolpce v smislu grafičnega prikaza in sem v teži bila nadpovprečna in je skoraj zmanjkalo papirja, tako je to segalo v višino. Ajde, pustimo stat predklon na klopci... Prepogniti se preko svojega trebuha in dvigniti zadnjo plat v zrak ter položiti dlani na tla- še dons mala malica. Se pač rada in dost prepogibam. Tudi brez klopce in v kakšne druge namene. Sploh ker sm bolj nerodne sorte in mi večkrat kaj iz rok pade...

Ampak najbrž sem rojena res pod srečno zvezdo in mi ni bilo treba nikoli prenašati zbadanja in zafrkavanja sovrstnikov.  Najbolj je po tem dišala srednja šola, ma še to ni bilo to čisto to. Takrat smo pač bili samo  butasti Gorjani v nadvse 'napredni' Novi Gorici. Mimogrede (da si malo ego nahranim), je ena izmed teh butastih Gorjanov zaključila letnik z zlato odliko. Pa čeprav je z modo zaostajala za 10 let, nosila preprosto dolgolaso frizuro, bila je ena izmed prvih lastnic tetovaže in z BMI krepko cez 30.

Včeraj sem se vrnila na srednješolski kraj zločina. Še vedno sem bila butasta debela Gorjanka, ki se je prišla krmit s tortico. Zločin leta!! Sploh zazo, ko je ženska za sosednjo mizo komentirala, da če bi bila ona taka, bi se šla kar ubit.

V soboto po polnoči... Se pravi že v nedeljo...

Psihologija je ena zanimiva in 'huda' reč.

Opazujem, poslušam, gledam, tipam, berem, govorim, molčim... In največkrat ostajam kar brez pravih besed, oz. ne znam izrazit svojega začudenja nad reakcijami, stanji, obnašanjem in splošnemu počutju ljudi.
Ja, kriza je, službe so redkjše kot lasje mojga nonota, tempo življenja je hud... Nekdo oz. nekaj pač mora biti krivo.

Kot da sem pogruntala neki novega. Današnja kriza je predvsem kriza vrednot. Bašta!

Lahko se trudiš, si na voljo in uslugo, nasmejan odgovoriš na marsikatero vrsto zvonca, pozabiš na sebe, ješ kuhano korenje (tudi če ga že iz otroštva ne maraš) in lahko tudi piješ sok rdeče pese, voziš strogo po omejitvah, obuješ neudobne čevlje, prebediš noč, umikaš lase med kozlanjem... 

Vse za zadovoljstvo in srečo sočloveka. Prijatelja. Bolnika. Soseda. Ljubimca. Partnerja. Naključno mimoidočega. Ker ga ljubiš.

Ponedeljek

Ponedeljek... 
Dan, ki ga bi takoj izbrisala iz koledarja al pa podlajšala v vikend. Bog ve, kdo si je zmislil ta dan. Bi ga povabla na kak res hot zmenek 3:).


Pa sej to je splošno znano, da ne maram ponedeljkov. Že zju3 v garderobi opazim, da imam kavbojke tako zlizane med stegni, da je že cela postojnska jama tam nastala. Se mi je zdelo malo čudno, da kaj me sedaj navsezgodaj po stegnih praska... 


Potem dve sodelavki komentirata mojo 'frizuro'. DVE! 
O.k., pušnila sem. Shizofrena frizura pač res ni bla in ne bo nikol v modi ..

Potem namočim še svoje turkizno modre crocse v potok iz krvi, začenjam pa tudi s prvim dnevom priprav na obisk tete s Krvavca. Me je moj pameten foun na to spomnil, če bi slučajno pozabila. Ma ben dobro, še kost od modrca naj se mi 'raztrančira' in me začne kam špikat, pol bo pa adijo zmaga. JAO! 

Ma nej bilo nič takega. Je pa bla zmaga ja, ma drugačna. Prvovrstna, najboljša, spontana in zelo prijetna.... In ponedeljek postane ob druženju z Mihom in GIN- švepsom celo užiten. Kako malo je zato treba !

Bi kdo rekel- smrklja, s čim se pa obremenjuje in pušča, da ji to 'kvari' dan, ko pa je toliko hujših stvari na svetu? Luknja v kavbojkah in sivi lasje? Banalnost.

Ne sodite, da ne boste sojeni! (Mt 7,1-2)

Ne poznaš me. Tudi ne puščam vsakomur, da me bi spoznal. Ker to spuščanje in puščanje včasih boli.

https://www.youtube.com/watch?v=MZ1w4_ra6d0

Zato.


Mogoče pa vse to izvira iz določene prizadetosti, žalosti in občutka nemoči ob dejstvu, da mi je hudo za tistega fletnega in nadvse čednega bolnika, ki je komaj zaživel svoje življenje s svojo novopečeno družino in iz njegovega temperaturnega lista naravnost seka: carcinoma in origo, meta hepatis, meta peritonei... Ali pa za hčerko, ki je izgubila svojo ljubljeno mamo v sobi 24.

Mogoče vse to izvira iz dejstva, da se počutim neuporabno in s kvazi smešnimi prigodami to zamaskiram v brezskrbje osovraženega ponedeljka.

Že Phil Bosmans je pogruntal, da je treba biti včasih kot kolvn, ki igra otrokom na gosli in se smeje samo zato, da bi pregnal lastno srčno bolečino.
Sprejemam to vlogo. Bom pač klovn. Kjut, majhen, okrogel in z nikakvo frizuro =). 

Izguba nedolžnosti

Danes je bilo zame prvič. 

Če sem malo provokativna- le na kaj bi vsak pomislil ob tem stavku?! Priznam, jaz bi na 'tisto' reč. Na tisto reč, o kateri se ne govori nikoli naravnost, vedno v prispodobah, po ovinkih. Na tisto reč, ki je neizpeta tema vseh kofetov s prijateljicami in hvalisanja ob kar nekaj popitih vrčkov piva v klapi močnejšega spola.

Pa ni to to. Razočaran/a? Sigurno ne prvič ne zadnjič.

Danes je bilo zame prvič, da sem kliknila na Blogger in si ustvarila svoj blog.

Kaj me je sploh vzpodbudilo, da se spotikam in rijem na veliko na tem terenu? 

Nekaj srčnih 'izlivov' na Facebooku, ki morda res ni primeren za take zadeve in nekaj ugodnih komentarjev in pohval. Hja, sem pač nečimrna. In sm pustila, da s tem hranim lasten ego (ki je vsaj tako lačen kot moje telo). In če mi to uspe vsaj približno toliko spodobno, da bom z izgledom in vsebino ugodila svojim perfekcionističnim standardom, grem takoj po pivo v hladilnik in si sama sebi nazdravim. 

In kaj še?

Da sem ničkolikokrat nasedla maski takoimenovanega prijateljstva. Tudi sama nisem najbolj brilijantna prijateljica in vsakič, ko se brusi jezike na osebi, ki ni prisotna zraven, imam slabo vest. Ampak... Nimam pa moči, da bi se temu uprla, šla stran ali pa celo, da ne bi občutila kanček slasti ob metanju besednega blata v drugega. Boli pa, ko si sam na tapeti in vate leti sočno, cinično, okrogovinkasto, črno in do srca segajoče blato. In kot nalašč nimaš Vanisha pri roki, da bi to hitro opral in se to začne sušiti in zajedati v vse pore življenja. Kot da me ne bi izučilo, da ljudje dejansko puščajo, da iz njih gre tisto slabo in se spuščajo na tak nivo. 

Osel gre 1x na led, jaz pa X-tič! 

Ampak... Ne bom se spuščala na ta nivo. Res ne.

Besede so lahko najhujše blato, ki te lahko pogoltne vase in tako zlepa ne spoznaš lepote pod to umazanijo. Kar nekaj takega blata je ratalo na mojem vrtičku. Probala bom izumiti izsuševalno napravo, da se blato ne bo delalo. Mogoče je blog sestavni del te izsuševalnice. 

In evo- to je moja izguba nedolžnosti. Blogerstvo.  Če bo pa luna ugodna, bom mogoče kdaj spregovorila o 'tistem' prvič. Oh, ja, medicinke smo pač 'gajstne' in dežurni dnevi so še kako dolgi ...=)!