O sladkostih in bridkostih samskosti in podobna jajca

Končno! Ta doooolg dopust. Dobrih 14 dni bom lahko spala toliko časa, kot mi bo dopuščal mehur. Potem bom pila kavo do ohoholala, jedla pašto 3x dan, pasla poglede na zapečenih Latinotih, brez slabe vesti naročila 'un'altra birra grande, prego', uživala v daljših nočeh, poskušala posnemati Monico Bellucci (skupnega imava samo barvo oči in tu se res vse konča, pa čeprav bi si želela še kaj... ) in si v tem alter egu naročila 'gin-tonica con giaccio e limone' in ko si bom hotela prižgati čik, bi okoli mene privrelo 7 tipčkov z vžigalicami in vžigalniki... Yes, my ass!
Ne znam se drugače bolj primerno izraziti. Plan je sparel kot para iz ekonom lonca in moja 'jajca', da pa spet nekam odfrčim, zakrknil do neužitnega.
Jaz sem pa po moje dajala tak vtis, da mi je najmanj poginil pajek, ki mi v sobi pridno pleni komarje. Z nadvse dolgim ksihtom sem morila celo familijo, ubogljivo hodila na vse obiske, za katere drugače nimam časa, barvala kozolec, obrezovala 'frašje' (grmičevje) okoli bajte, pisala že zdavnaj obljubljena navodila za delo (prekoračila sem rok za kake 3 mesece, ups!), brala knjige, ki so v planu že kakih 5 let, da jih degustiram in strgala 'zakrknjena neužitna jajca' iz stropa. V tem času strganja sem do fula izkoristila Tadejin in Simonov bon za mojo 30ko. Dokumentarec je na FBju. Bilo je... Vsekakor za ponovit!

In me je zamikalo, da bi se še en pikič šla namakat (očitno jajca le niso bile tako zelo neužitne in Tadejin in Simonov bon zelo uporaben, v vseh pogledih!). Za meni tako ljubo morje, je bilo kar malo hladno. Ne bi rada volka staknila, ki me bo grizel v ta zadnjo plat, o, to pa ne! Svojo plat in še mičkeno gor in dol in levo in desno od nje, imam precej rada in ta svoj predel res cenim. In malo poguglam za toplicami. Vmes pa še kukam malo na morčka. Iz ekrana kar kričijo rdeče obarvane akcije in super ponudbe in sanjske počitnice in ne spreglejte in kup srčkov in tretmajev in razvajanj... Seveda vse za 2 oz. par. Ne bi o tem, da je moj nos skoraj spominjal na posušeno kumaro, ki jo mama Vida na vrtu spregleda, tako se je povesil. Ja, o.k., samska sem. A je kje kaj po moji meri ali sem pač odrinjena nekam ob rob zaradi dejstva, da nimam para. Saj bi želela, da bi bilo kaj drugače, ampak ni vse od mene odvisno... Kličem, povprašujem in- Ja, gospa, če ste pa sami, boste morali doplačati toliko in toliko. Ja veste, to je pa res ponudba za par... To pa za vas sploh ne pride v poštev, ker nimate otrok...
Ja, o.k., nisem poročena, ne zaročena, ne v vezi, niti v statusu 'zakomplicirano'... A enoposteljnih sob sploh ne poznate? Neeee, samo zakonske. In če že, je cena skoraj ista kot za 2.
Potovanje ne pride vpoštev, ker rabim res samo vikend ali kvečjemu par dni. In ta vikend potem tudi ne pride vpoštev, ker pojemo in nas pol fali in ne morem zaj@!#! cel zbor... Ajde, Tadejka, prekliči in pozabi.

Samska si, voziš 10 let staro Corso, živiš pri starših, imaš 'kup kamenja pod novo streho' in na sveže pobarvan kozolec, 10-ga si dobila nakazano plačo, ampak prvič v življenju so ti drugi nalakirali nohte in drugič te je zmasirala profesionalka (napredujem!), vaga ti pa že nekaj let vztrajno kaže 3 cifre (pustmo stat decimalke). Sprijazni se z branjem knjig do penzije, cmeraj in smili se sama sebi in vadi plezanje na drevo. Itak te ne bo nobeno zdržalo!

Ampak ne... Tctctctctc... Moj karakter in tista 'jajca', ki so dajala videz zakrknjenosti in neužitnosti mi ne dajo miru. Našla sem nekaj po svoji meri, po meri medicinkinega tokvina (denarnice) in nekaj, da dejstvo samskosti in ne-materinstva ni bilo čudno in neizpeljivo. Kako sem to našla... Druga zgodba. In se res rajsko oddiham.

Spet sama. Pa mi ni nič hudega. Zopet so mi vsi natakarji na voljo in full ustrežljivi, vztrajno hranim svoj ego z besedami 'jaz pa sama nisem še na kavo šla, kaj šele na dopust!' in pogledi, ki sporočajo, da pa 'mam jajca',  in počnem, kar mi  v tistem trenutku zapaše. Bakice kar same pridejo k meni in govorimo o vremenu, tegobah in družinah. Bojim se le dejstva, da se bom razvadila in navadila na to svoje stanje in tako dvignila neke navidezne standarde v moji betici, da ne bom nobenega več spustila v svojo dnevno sobo....

Pa tudi samski dopust ni tako zelo idealen.
Zvečer gledaš Usodno vino sam in ga tudi sam daješ na zob. Tako vino je vsekakor dosti bolj kislo.
Ker nimaš nobenega za pogovor, pišeš blog o nekih zakrknjenih jajcih in se trudiš biti pameten in duhovit.
In če ne drugega, nimaš nikogar, ki bi ti namazal hrbet s faktorjem 30 in bi lahko nocoj pekli jajca na njem.

Le zakaj mi hodijo jajca po glavi?!?

Ko postaneš odrasel...

Danes sem stara 30 let in 13 dni in postajam lena. Prav zares. Dogaja se mi toliko stvari, da bi lahko napisala roman, od mene pa... nič. Lenoba.
 

Preživela sem Budimpešto. Bila je nora, nepozabna, enkratna in najboljša izkušnja do sedaj- vsaj kar se potovanj in počitnic tiče. V družbi sebe, mene in svojega jaza sem korakala po zanimivih uličicah, lezla na grajski grič in Citadello v 40 stopinjski opoldanski vročini, občudovala razgled in bogato arhitekturo, se vozila po najstarejši metrojski progi v Evropi, naredila 184 fotk in zvrnila kar nekaj pollitrških vrčkov piva.
Kradla sem poglede in nasmehe tistega simpatičnega kelnarja, katerega vprašanje  s šarmantnim globokim glasom 'Anything else?' si še vedno prikličem z nasmeškom v spomin. Vsak dan sproti sem se morala ugrizniti v jezik, da nisem, seveda že vsa pogumna od piva (ki ga mi je itak on stregel) ustrelila- 'Yes, you and your foun number!' Po moje sem se mu pa samo smilila, ker- revčka, sama potujem. Ampak res je bil luškan! Pa prijazen. S kjut čopkom na glavi. Modrimi očkami. Potetovirano nadlahtjo. Jao! Topim se!
 

Koncert je bil pa itak TOP ŠIT. Hmmm... Ne znam drugače opisati. Mogoče vrhunec. Ja. To bo. Orgazmično!
Pri komadih Angels, Supreme in Come undone sem se cmerala kot dež ter si brisla solze kar v majico, ker pač ni bilo Mareta zraven, da bi mi robčke podajal. Pri Feel sem se pa itak spremenila v slap Savico. 30 letnica, ki se obnaša kot najstnica na koncertu pop zvezdnika... Ajoj, vsa šminka je šla v maloro... Ni čudno, da so na poti domov padale pripombe nekih korajžnih lokalcev. Pa še pri kandelabru sem stala, se nanj naslanjala in se čudno zvijala, ker sem brskala za zemljevidom...
Z Budimpešte sem sicer odšla z ogromnim žuljem na podplatu, pikom ose na nadlahti in novim kovčkom (stari je bil preveč 'meden'),  v srcu pa sem se zavedala, da sem podrla še eno mejo v svoji betici ter si s tem dejstvom do sitega nakrmila svoj ego.
Vseh spominov, ljudi, poznanstev in krajev je toliko, da bi lahko celo potopis napisala. Pa ga ne bom. Le ob gledanju fotk se mi nariše nasmeh in postane mi pošteno vročeeee.
 

In potem je slabih 14 dni po vrnitvi domov vame butnila 3@-ka. Vedno sem se počutila malce posebno, ker imam rojstni dan proti koncu poletja. Ker so še počitnice. Ker lahko sonce še vedno sije na polno. Ker lahko greš kasneje spat. Ker so noči že malček daljše, ampak še vedno tople in omamno dišijo po pokošeni otavi. Ker mi zaradi teh dejstev domišljija dela na polno. In ta dan oz. kar cel teden je zame bil res poseben.
Ponovno sem spoznala in začutila, komu sem resnično pomembna, posebna in kdo me ima rad takšno kot pač sem. Nikoli mi ni bila zares važna vsebina kuverte ali velikost darila. Kot sem večkrat rekla- samo dejanje je tisto, ki potrjuje besede. Pa naj bo to res čvrst stisk roke, iskren pogled, mehak objem, postavljen mlaj, domiselno 'home made darilo', prejet e-mail iz Avstralije, video, pladenj šamrol in kremšnit, sladek poljub ali polna Opelca balonov... Najbolj od vsega pa mi pomeni čas, ki ga želi nekdo deliti z mano.
Vsekakor, bila sem večkrat pošteno presenečena, na momente tako zelo, da sem se celo spremenila v ogromno ribo in sem samo zapirala in odpirala usta.
Ljudje smo narejeni tako, da včasih pričakujemo in se pripravmo na najslabše (da malce ublažimo bolečino). Včasih pričakujemo veliko, dobimo pa nič (zopet bolečina). Včasih pa samo odbremzaš bremze + še ročno zraven in se prepustiš toku... In takrat spoznaš, da je to najboljše, kar si  kdaj lahko sebi privoščil. Spoznanje pri 30ih. Upam le, da si bom čim večkrat dovolila stanje brez bremz!