O pustovanju, všečnosti, poljubljanju in takih monadah

Danes je pepelnica.
Snela sem masko, obrisala make-up in odplaknila pustni vonj ter s tem tudi vonj po moškemu s sebe. Pa tako zapeljivo je dišal po vetru in žvečilnemu gumiju, s katerim je hotel zakriti, da je ravnokar skadil še zadnji WestSilver pred srečanjem. Ve, česa ne maram. 

V soboto sva se srečala, se spogledala in tudi spregovorila par besed.
 

Pustila sem, da je on prvi prestopil moj intimni pas in me ogovoril. Priznam, da nisem pokazala pretiranega navdušenja in interesa. Še vedno sem čutila tisto užaljenost in zamero, ki jo čuti ženska, ki ne pritegne moške pozornosti, ko jo rabi za hranjenje svojega ega in samozavesti.
A nevarno prhutanje metuljčkov, ki se je spremenilo v topo, sladko in vznemerljivo bolečino tam pod pasom, mi je sporočalo, da se vse požvižga na moj ponos. Telo je odreagiralo kontra psihi. Oh, meso, ki si šibko!
Vsekakor sem si zaželela več, kot pa samo žgečkljiv piš na levem ušesu, ki ga je povzročilo vprašanje: "Hej, bejba, pa kje si kej ti?"
Vsa polna sebe sem mu podarila umetno lep nasmeh in v par kratkih stavkih odgovorila na vprašanje. Odšla sem po svoje, on po svoje. Ukradla sem mu še par pogledov. Jebat ga! Nafutrala sem ego, ko sem si dokazala, da le ni tako zelo brezbrižen.
Opazila sem njegov odhod, pa čeprav sem imela animacije okoli in okoli sebe na pretek.. Nič mi ni ušlo!
Le nadaljni 2 uri, ki sta še manjkali do dneva, sem se prepustila domišljiji in spominom na lanski karneval.
Najbrž sem mu ponovno vzbudila staro zanimanje, da mi je telefon v torek že veselo cingljal. Pustila sem, da je čakal in dočakal.
 

Prej, ko je odšel, me je utišal s poljubom. Nisem se umaknila, nisem obrnila glave stran. Z jezikom sem pobožala njegovega, okusila njegovo spodnjo ustinco, rahlo ugriznila in ga objela.
Res sem bila vesela, da sem ga videla. Po dolgem času sem lahko nekoga poljubila, ne da bi ob tem občutila neugodje in željo po pobegu.
Sam poljub je po mojem mnenju vrhunec intimnega dogajanja med dvema. Tudi seks nima take čustvene vrednosti in nabitosti. Lahko se mirno obrneš stran, poiščeš položaj iz katerega izvlečeš največ užitka in odideš stran. Da, lahko. Nagon, strast in nič drugega. O, ja. Lahko.
Poljub pa te sooči s sočlovekom iz oči v oči, čutiš kako se njegova sapa meša s tvojo, kako ustnice drsijo po licu do tvojih ustinc in kako se jezik ovlaži od pričakovanja. Takrat nastopi najbolj ranljiv trenutek.
In dopustila sem si biti zopet ranljiva. Zaljubljenost ali ljubezen nista nujno povezana s tem. Bom rekla, da je pa všečnost. Simpatičnost. Potem vse to zraste do tistega na črko L. Ali pa lepo ostane tam, kjer mora biti. Samo pri všečnosti.

O tem, kaj imata skupnega svetovni dan bolnikov in valentinovo

Ja, le kaj imata skupnega? Na prvi pogled prav zagotovo, da nič. Tudi na drugi in tretji ne. Pravzaprav, če bulim v to vprašanje kako debelo uro, se mi še vedno ne zdi čisto smiselno. 

Vsi, ki me poznajo, vedo, da je moj poklic medicinska sestra in da ga z užitkom opravljam. No, vsaj večino časa. Kakih posebnih užitkov ravno ne vidim v brisanju pobruhane nočne omarice, v brizganju antibiotika iz viale po ravno očiščeni vitrini, v skrivanju zdravil v nočni omarici, v 15. naročanju čokolina za zajtrk- pa ne za zajtrk, pa bi za večerjo, pa nene, kar za zajtrk naj bo... ko WINPIS nagaja in dela absolutno prepočasi, v stotih že odgovorjenih zakajih, pri izpolnjevanju ta 67 obrazca in 116 zvonenju telefona. Tako mi moje 'stranke' pijejo kri.

Jaz pa uživam v pitju njihove krvi. Dobesedno. Grozljivo zveni, kajne? Hmmmm, ko brez bolečine in pretiranega truda priteče kri v epruveto iz roke, ki je baje v zdravstvenem domu nabodena najmanj 10x ali pa iščejo žilo celo z ultrazvokom... Takrat, ko meni uspe, sem jaz medicinska Tina Maze.

Uživam tudi, ko jih poslušam in mi, kar tako, mimogrede, med aplikacijo antibiotika povejo, da imajo doma 50 glav živine, 6 vnukov (zal vsi oženjeni, sem se pozanimala), da so postale pri 46 vdove, ker je mož umrl zaradi iste bolezni kot jo sedaj imajo one, da so se poročile samo zaradi tega, da bi lahko šle stran od dominantne in terorizirajoče matere...

Rada pridem zjutraj v delovno sobo, kjer že igra muzika na radiu in je Barbara že spet vse pripravila za začetek delovnega dne, medtem ko sem jaz v garderobi klepetala z Mihom do 6:59... =)

In danes je njihov dan. Svetovni dan bolnikov. 

Tako so si različni. Eden resno in neozdravljivo bolan pri 40ih, drugi prestrašen in ne sprejema svoje bolezni, spet tretja tiho prenaša vsakodnevne tegobe in težave, nekdo samo preleži na opazovanju čez noč ali pa čaka na preiskave, ta šesti noče domov, ker se tu počuti varnega... Jaz pa moram vse obravnavati enako. Evo in smo pri tistem ta težjem delu biti medicinska sestra ( jemanje krvi na 'brezžilnih' rokah je pravi špas). Niso ti vsi simaptični in nekdo ti je nehote ljubši. Sploh, če prihaja iz Primorske... Ups! =)
Zakaj pri enem zvončku in prošnji ki sledi, samo zavijem z očmi ter z obilo godrnjanja, sicer samo v mislih, izpolnjujem željo, pri drugem pa v isti sapi ustrežem 5 željam od katerih je vsaj ena skrajno neizvedljiva? Vsi smo ljudje. In ne, še zdaleč nisem svetnica! Ampak danes sem se za na šiht našminkala. Da bom lepa za njihov dan.