Dežurna soba: Horror film ali drugi dom

1279 dni ali 3 leta in pol je minilo od mojega zadnjega dežurstva. Telo je takrat pritisnilo tipko 'PAUSE'. Počitek ni bil prostovoljen; bil je nujen. Napočil je pa čas, da zaključim s kariero pacienta in se vrnem v svoj drugi 'dom'. V dežurno sobo. Pa... Sem tukaj po treh letih in pol res še doma? 

Že noč poprej nisem dobro spala. Živčna, ali bom še znala ali bom zmogla. Predvsem, če bom znala. Tega me je bilo najbolj strah. Pa je roka kar sama šla točno v tisti predal s stekleničkami za hemokulture; pri sumu na pljučni edem sem točno poznala protokol terapije...

Vsekakor pa se je marsikaj spremenilo. Že sama lokacija dežurne sobe. 

Kor v horror filmu: osamljen hodnik, poln trenutno nepotrebnih stvari, neonka, ki živčno utripa in spušča brneče zvoke; s stropa visi elektroinstalacija, nekje prepih zaloputne vrata, iz WC kotlička kaplja voda... 

Samo faza obnove. Ki bo zaključena v najkrajšem možnem in sicer nedoločenem času. 

Tudi moja notranjost je podoba horrorja. Res me je strah. 

Ampak me stik s prvim pacientom preseli takoj v drug žanr filma. 

 'Jooo, lubica, kaj pa, če se b ti malo kar k meni ulegla? Bi jest takoj ozdravu!'

Človek sicer komaj diha in se s težavo premika po postelji, ves zdelan od zapletov težko potekajočega pankreatitisa (vnetje trebušne slinavke). Njegovi komentarji me sicer zabavajo in sprva z zafrkancijo sodelujem v njegovi igri, ampak kmalu postane naporen. Ammmm.... A so mi taki dialogi res manjkali do 'popolne sreče'? 

Malo pred polnočjo pripeljejo sprejem. Pozabim na 'pankreatitis'. Mlajši moški. Hvaležen, ker bo lahko prenočil na hodniku. Prostih mest v sobah namreč ni. Z dežurnim debatirava o morebitni diagnozi, tehatava možnosti, stvari so res nenavadne, ne obetajo nič dobrega... Ampak jutri bo prinesel marsikater odgovor. Oba upava na najboljšo možnost. 

'Nooo, lubica, a nis šla še spat? Bi bla mal pr men, sej bom čist pridn, veš...' 

Tam antibiotiki, tam antiemetiki, pa analgetiki, še zadnje preverjanje pri oddelčni nočni sestri, če je vse okej. Po 20 urah stalnega dirkanja se zdi dežurna soba najbolj prijazen kraj v tem trenutku in vroč tuš najbolj sproščujoča stvar na planetu. Dam se na standby. 

Ob 4h me zmoti dež. Poslušam ga, kako silovito pada in razmišljam, če bom lahko. Če bo moj hrbet lahko. Če bo moj trebuh lahko. Vse to do pol šestih, ko mi nočna sestra pove, da si je 'moj' pankreatitis uspel izpuliti centralni žilni kateter. 

Vsa zmečkana tipam za žilami. Prvo žila ob vbodu poči, uspe mi v drugem poskusu. O, ja, še vedno jih najdem tudi tam, kjer jih 'ni'. 

 'Ja, lubica, če bi ti spala pr men, b blo vse drgač!' 

Razdelim še ostalo jutranjo terapijo, v dežurni zdrgnem zobe in odhitim pripraviti svojo ambulanto. Dela namreč ne zaključim, ampak se nadaljuje.

Andreja nadomešča v intenzivni, s Carmen sva sami. Ob 7h imava že vse stole polne, zvonijo telefoni: ta je zbolel in ga ne bo, ta bi se prenaročil, ta bi nov termin, temu je zmanjkal recept. Čas kar leti. 

Ponovno klic: '3 PICC katetre mamo na gastro? Prideš?' 

Carmeeeeen... 

Hitro obrne telefon, skoraj po čudežu lahko vskoči kolegica iz onko ambulante. Carmen je res prava organizatorska čarovnica!

Odhitim k PICC ekipi. Počutim se negotovo. Moram in želim se naučiti tega postopka. Je danes ugoden dan? Možgani so utrujeni, vroče mi je, a naval adrenalina potegne moči še iz tistih celic, kjer sem mislila, da jih ni. 

 'Ja, lubica, kuga pa ti še tle počneš? A res nimaš nobenga duma?' 

Kolega se maksimalno potrudita, me vodita, pomagata, ko se zatakne. Uspem! Ponosna. 

 'Lubica, pa glih mene s najdla, da se učiš na men?' 

Ko se vrnem nazaj v ambulanto, nam Carmen vsem trem skuha kavo (Andreja je iz intenzive nazaj) in me komaj spodi iz ambulante domov. Čaka me še pisanje PICC dnevnika, urejanje, oblikovanje... Bom doma. V prostem času. 

Doma me čakata mucka, čudežno pobegle ovčke iz jaslic in vonj po Vidini mineštri. 

V preveliki pižami razmišljam o tem, kaj dejansko pomeni teža in odgovornost modre uniforme.

Odgovor se skriva v malenkostih kot je dejstvo, da si nekomu pomagal preživeti še en dan na poti k ozdravitvi. Tvoje roke, ki mešajo zdravila, zabadajo igle, odgovarjajo na telefonske klice, koordinirajo postopke, objemajo, dotikajo... so ene izmed tistih rok, ki omogočajo, da stvari tečejo naprej in preprečujejo razpad sistema. Smisel, zakaj to počnem, ni vedno očiten. Dokler mi ta občutek več daje kot pa jemlje, bom vztrajala. 

Ko se pa bo tehtnica obrnila na kako drugo stran, bom pa pisala knjige, pekla potratne potice in vzrejala domače tigraste mačke. 

Ali pa mogoče tega ne bi že prej počela?