'Tadeja, Nataša je klicala.... '
Andreja je vzela listek in na hitro na njega načečkala. Marko EL.
'Pi***, fak, ne no!' mi je ušlo kar pred polnim EDHjem.
Čutila sem, kako mi je vsa kri odtekla iz obraza in kako se mi je povesila čeljust. V očeh me je zaščemelo..
Ne cmeri se, prosim, ne pred vsemi pacienti! Zberi se, zadihaj. Profesionalnost, draga moja, profesionalnost!
Vse smo vedele, da to ne bo zgodba s srečnim koncem, mene je pa presenetil lasten odziv.
Na tega pacienta bom imela neizbrisen spomin. Na njegove velike, zeleno modre svetleče oči ter širok nasmeh, njegovo zgodbo. 'Skupaj' sva gradila hišo, skupaj brila norca iz ledih stana in neuspelih vez, veselila sem se zanj kot zase, ko je našel sorodno dušo, zamenjal službo in kmalu opremljal otroško sobo. Bil je 'moja' generacija. Iz osemdesetih😇.
In sedaj je manj kot v enem letu vsega konec. Ni več gospodarja, ki bi prepleskal z otroškimi umetninami počečkanih sten, ni več iskric v očeh, utihnil je smeh... Je to pravično? Vsekakor je nedoumljivo.
Življenja se ne bi smelo meriti v letih. Merilo bi morali biti vsi spomini, dogodivščine, srečanja in občutki, ki nas ob tem preplavijo.
Dosežki v življenju se ne bi smeli meriti v materialnih stvareh.
Hiša, v kateri samo spiš in nihče ne pride niti na obisk, so samo 4 stene. To je samo ogromna spalnica. In to ni dom.
Avto, pa naj bo še tako prestižne znamke, je še vedno zgolj samo prevozno sredstvo, ki te pripelje od točke A do točke B. Bog ne daj, da je to samo do službe in nazaj domov!
Najdražji telefon ti ne pomaga nič, če nimaš nikogar, ki bi ga poklical in če je vse, o čemer lahko, poleg službenih zadev, govoriš, vremenska napoved.
Dosežek niso niti vsi hektarji posestva.
Že v Bibliji je zapisano, da kdor dobi dobrega partnerja (omenjena je sicer žena 😇), najde najboljšo posest!
Danes smo. Jutri ni rečeno, da pride. Eno življenje imamo in odgovorni smo za to, da ustvarimo in živimo svojo zgodbo.
Ker takrat, ko me več ne bo, se ne bo nihče spomnil, kakšno hišo sem imela, kateri avto sem vozila in na kateri mobitel sem tipkala sporočila. Spomnil pa se bo, na kakšen način sem se smejala, kako sem se obnašala, ko sem bila tečna ali pa srečna. In ali sem bila v življenju zgolj samo povprečna...
Tako, kot je Marko ostal v mojem spominu. Svetel, topel, skrben, z edinstvenim smislom za ( tudi črni) humor in daleč od povprečja.
In njegova zgodba, njegova legenda me opominja in uči, da ne smem dovoliti, da življenje postane rutina brez smisla. Ker življenje še kako hitro obrne smer. In ko bom takrat iskala srečo, je ne bom našla v stvareh, ampak v dobrih in iskrenih ljudeh in trenutkih, ki sem jih ustvarila skupaj z njimi!
