Kdo bo poskrbel za tiste, ki skrbijo za vse?

'Naše medicinske sestre, naša prihodnost: Skrb za medicinske sestre krepi družbeno blaginjo!' To je slogan letošnjega svetovnega dneva medicinskih sester, o katerem sem strnila 'nekaj' misli.

Dobra medicinska sestra se ne rodi, ampak se 'naredi'.

Družba in okolje v katerem odrašča, se izobražuje in kasneje deluje, jo nauči empatije, spoštovanja, razumevanja, poštenosti, odgovornosti, delavnosti, pravičnosti..in še na desetine vseh tistih lastnosti, ki jih nošenje modre uniforme zahteva.

Če pa se splošna družbena zavest na te vrednote požvižga in postaja važen samo JAZ, bo medicinska sestra še naprej, pretežno osamljena, skrbela sama zase. Če bo imela srečo, ji bo roko v pomoč največkrat ponudila najbližja sodelavka ali sodelavec, družinski član, dober prijatelj, lahko tudi pacient, potem se pa nabor skrbnikov medicinskih sester konča.

In ko ji bo dokončno vse presedalo, bo obesila tako zelo ljubljeno uniformo na klin in šla raje polniti police s pašto kake znane trgovske verige

(Svetovni) družbeni utrip je iztirjen in potrebuje konkretno konverzijo, da se ponovno utiri.

Spremeniti miselnost in način delovanja zahteva napor. Veliko napora. In pa še več akcije.

Defibrilator držimo v rokah VSI. Tudi jaz kot medicinska sestra. Že zavedanje, da ni nič samoumevno in da nič ni samo sebi namen ter da imamo tako pravice kot dolžnosti, nam pokaže na gumb, kjer se aparat prižge in tako sploh postane uporaben.

 
To je najpomembnejši gumb.

Za intermezzo ena službena prigoda: prenosni UZ je pokvarjen. Ne dela. Tema na ekranu. Neuporaben. Še včeraj je bilo vse vredu. Klican servis. Lotim se 'pregleda' vseh spojev, tipk, sond... Nakar ugotovim, da ima DVA gumba za vklop. In glavno stikalo, skrito čisto na dnu, pri električnem kablu, je bilo izklopljeno. In tako sem poservisirala 'pokvarjen' UZ.
Malo dobre volje, trenutek časa, ščepec sreče... Rezultat: privarčevan servisni strošek, serviserjev čas in navsezadnje čas vseh, ki se jih uporaba UZja tiče.

Zdi se mi, da je čas bolj dragocen kot sam denar. Vsi vemo, da ju nimamo na pretek in obeh slej kot prej zmanjka. S to razliko, da količino odmerjenega denarja zelo dobro poznamo, koliko časa nam je odmerjenega pa ne. 

Na Začetku in na Koncu našega Časa (in tolikokrat vmes) stoji medicinska sestra. Vsak kontakt z njo je (lahko) skrb za njo.

Kako lepo bi bilo, da bi bila to 'dolžnost' vseh njenih kontaktov in tudi njena 'pravica'!

PS: Medicinska sestra smo ljudje. In vsi smo medicinske sestre! (Kdor lahko, naj razume).

📸 samo za pozornost (osebni arhiv)

Plenična instalacija (by pacient)

Diagnoza: medicinska sestra

Če si medicinska sestra, greš k zdravniku samo takrat, ko umiraš. 

In še takrat ne, ker si prepričana, da se boš nekako že sama pozdravila, saj si videla že hujše primere, kot je tvoj.

Kajti: v službi imaš odprte vsaj tri projekte, jutri si dežurna, pojutrišnjem imaš sestanek, konec tedna greš na koncert, za katerega imaš karto že pol leta. Aja, pa pripraviti se moraš na predavanje, dve, tri… 

In čeprav te telo opozarja, da nekaj ni v redu, preprosto ni časa za "neumnosti", kot je obisk zdravnika. 

Najbrž bi morala res skoraj umreti, da bi se naučila reči NE. 

Ali pa je tudi to upanje že zdavnaj umrlo in ga ne oživi niti spoznanje, da sem z zatajevanjem in zanikanjem sebe in svojih potreb izgubila skoraj vse. Tudi tisto, na kar sem najbolj ponosna – zdravje, energijo in dobro psihofizično kondicijo. 

Pred časom sem doživela eno najhujših bolečin do sedaj. V trenutku nisem mogla niti držati telefona kaj šele stati na nogah. Mačka sta me nesrečno opazovala, mijavkala in me butala z glavo, medtem ko sem se sklanjala nad WC školjko in skušala predihati bolečino, ker drugega kot dihati res nisem bila zmožna. Pa naj še kdo reče, da so mačke hladne in egoistične! In potem – kot bi nekdo pritisnil stikalo – bolečina je minila. Zakaj bi torej hodila k zdravniku? Saj se nič ni zgodilo, kajne? Pa večer je, pa vikend in... Hrana je kriva! Čaj in kakšen dan diete pa tako ali tako vse pozdravita. 

A se je ponovilo. Tokrat v službi. 

Kaj pa mi je? Moje zdravstveno stanje in diagnoze niso bistvo tega razmišljanja in se tičejo mene. Prepričana sem, da bo na koncu vse tako, kot mora biti. 

Ne pišem tega, da bi zbujala pozornost ali iskala neko virtualno, (in po mojem mnenju zato nepristno) sočutje. Vsega tega namreč še zdaleč ne potrebujem.

Kaj pa je potem bistvo te štorije? 

Potrdilo se je nekaj, kar vem že dolgo.

Boljših sodelavcev, kot so moji, NI! Stojijo ti ob strani – pri delu in takrat, ko si v stiski. Strokovnost, profesionalnost, iskreno sočutje in podpora… Ga ni večjega zdravila od tega! 

Mogoče je smisel te zgodbe v tem, da nič in nihče ni samoumeven.

 

Da bi morali vsi po vrsti znati ceniti vsak člen v tej verigi – zdravnika, ki sprejema ključne odločitve, medicinske sestre, ki izvajajo njegova navodila, administratorke, ki zapisujejo neizgovorljive diagnoze, čistilke, ki poskrbijo za čistočo, spremljevalce, kurirke, gospodinje, ki prinesejo vrč z vodo… Vsak člen je pomemben. Če eden odpove, se veriga pretrga in ravnovesje poruši.

A nastavitve medicinskih sester so res hecne. Hote ali nehote prevzemamo vlogo, ko kateri člen popusti ali manjka in ga hočemo nadomestiti. 

Zakaj? Je to res etičnost, empatija, občutek dolžnosti do pacientov, sodelavcev, navsezadnje družbe? 

Ali pa smo res vse malo "usekane" in verjamemo, da če nas ne bo (ker npr. zbolimo in se res ne počutimo dobro), bo šlo vse "cugrunt"? 

Odgovor je zelo kompleksen in vsekakor daleč od tega, da je črno-bel. Skriva se nekje vmes. 

Zase vem samo to – (bila) sem "usekana". In ta boleča izkušnja me je naučila, kaj pomeni ignorirati lastno telo, lastne občutke in očitne znake, da je nekaj res narobe. 

Najbolj boleče in nezdrave stvari so se mi vedno zgodile takrat, ko sem zatajila sebe in sem vse stvari hotela rešiti sama in na svoj način. 

Mogoče je smisel te zgodbe, da zaradi lažnega občutka, da imam(o) vse pod nadzorom, izgubljam(o) stik s saboj in nehote prizadenemo tiste, ki jih imamo najrajši.

Bo kdaj boljše? Najbrž ne. 

Ali pač vendarle obstaja upanje, da ne bom več tako zelo 'usekana' in tak 'kontrol frik'? Bom to lekcijo končno enkrat za vselej dojela? 

Biti medicinska sestra je res posebna diagnoza. In če ti je zraven ime še Tadeja... 

Ja… k zdravniku greš samo takrat, ko umiraš.

Eno življenje ena legenda

'Tadeja, Nataša je klicala.... ' 

Andreja je vzela listek in na hitro na njega načečkala. Marko EL.

'Pi***, fak, ne no!' mi je ušlo kar pred polnim EDHjem. 

Čutila sem, kako mi je vsa kri odtekla iz obraza in kako se mi je povesila čeljust. V očeh me je zaščemelo..

Ne cmeri se, prosim, ne pred vsemi pacienti! Zberi se, zadihaj. Profesionalnost, draga moja, profesionalnost!

Vse smo vedele, da to ne bo zgodba s srečnim koncem, mene je pa presenetil lasten odziv.

Na tega pacienta bom imela neizbrisen spomin. Na njegove velike, zeleno modre svetleče oči ter širok nasmeh, njegovo zgodbo. 'Skupaj' sva gradila hišo, skupaj brila norca iz ledih stana in neuspelih vez, veselila sem se zanj kot zase, ko je našel sorodno dušo, zamenjal službo in kmalu opremljal otroško sobo. Bil je 'moja' generacija. Iz osemdesetih😇. 

In sedaj je manj kot v enem letu vsega konec. Ni več gospodarja, ki bi prepleskal z otroškimi umetninami počečkanih sten, ni več iskric v očeh, utihnil je smeh... Je to pravično? Vsekakor je nedoumljivo.

Življenja se ne bi smelo meriti v letih. Merilo bi morali biti vsi spomini, dogodivščine, srečanja in občutki, ki nas ob tem preplavijo.

Dosežki v življenju se ne bi smeli meriti v materialnih stvareh. 

Hiša, v kateri samo spiš in nihče ne pride niti na obisk, so samo 4 stene. To je samo ogromna spalnica. In to ni dom.

 

Avto, pa naj bo še tako prestižne znamke, je še vedno zgolj samo prevozno sredstvo, ki te pripelje od točke A do točke B. Bog ne daj, da je to samo do službe in nazaj domov!

Najdražji telefon ti ne pomaga nič, če nimaš nikogar, ki bi ga poklical in če je vse, o čemer lahko, poleg službenih zadev, govoriš, vremenska napoved.

Dosežek niso niti vsi hektarji posestva. 

Že v Bibliji je zapisano, da kdor dobi dobrega partnerja (omenjena je sicer žena 😇), najde najboljšo posest!

Danes smo. Jutri ni rečeno, da pride. Eno življenje imamo in odgovorni smo za to, da ustvarimo in živimo svojo zgodbo.

Ker takrat, ko me več ne bo, se ne bo nihče spomnil, kakšno hišo sem imela, kateri avto sem vozila in na kateri mobitel sem tipkala sporočila. Spomnil pa se bo, na kakšen način sem se smejala, kako sem se obnašala, ko sem bila tečna ali pa srečna. In ali sem bila v življenju zgolj samo povprečna...

Tako, kot je Marko ostal v mojem spominu.  Svetel, topel, skrben,  z edinstvenim smislom za ( tudi črni) humor in daleč od povprečja. 

In njegova zgodba, njegova legenda me opominja in uči, da ne smem dovoliti, da življenje postane rutina brez smisla. Ker življenje še kako hitro obrne smer. In ko bom takrat iskala srečo, je ne bom našla v stvareh, ampak v dobrih in iskrenih ljudeh in trenutkih, ki sem jih ustvarila skupaj z njimi!

Dežurna soba: Horror film ali drugi dom

1279 dni ali 3 leta in pol je minilo od mojega zadnjega dežurstva. Telo je takrat pritisnilo tipko 'PAUSE'. Počitek ni bil prostovoljen; bil je nujen. Napočil je pa čas, da zaključim s kariero pacienta in se vrnem v svoj drugi 'dom'. V dežurno sobo. Pa... Sem tukaj po treh letih in pol res še doma? 

Že noč poprej nisem dobro spala. Živčna, ali bom še znala ali bom zmogla. Predvsem, če bom znala. Tega me je bilo najbolj strah. Pa je roka kar sama šla točno v tisti predal s stekleničkami za hemokulture; pri sumu na pljučni edem sem točno poznala protokol terapije...

Vsekakor pa se je marsikaj spremenilo. Že sama lokacija dežurne sobe. 

Kor v horror filmu: osamljen hodnik, poln trenutno nepotrebnih stvari, neonka, ki živčno utripa in spušča brneče zvoke; s stropa visi elektroinstalacija, nekje prepih zaloputne vrata, iz WC kotlička kaplja voda... 

Samo faza obnove. Ki bo zaključena v najkrajšem možnem in sicer nedoločenem času. 

Tudi moja notranjost je podoba horrorja. Res me je strah. 

Ampak me stik s prvim pacientom preseli takoj v drug žanr filma. 

 'Jooo, lubica, kaj pa, če se b ti malo kar k meni ulegla? Bi jest takoj ozdravu!'

Človek sicer komaj diha in se s težavo premika po postelji, ves zdelan od zapletov težko potekajočega pankreatitisa (vnetje trebušne slinavke). Njegovi komentarji me sicer zabavajo in sprva z zafrkancijo sodelujem v njegovi igri, ampak kmalu postane naporen. Ammmm.... A so mi taki dialogi res manjkali do 'popolne sreče'? 

Malo pred polnočjo pripeljejo sprejem. Pozabim na 'pankreatitis'. Mlajši moški. Hvaležen, ker bo lahko prenočil na hodniku. Prostih mest v sobah namreč ni. Z dežurnim debatirava o morebitni diagnozi, tehatava možnosti, stvari so res nenavadne, ne obetajo nič dobrega... Ampak jutri bo prinesel marsikater odgovor. Oba upava na najboljšo možnost. 

'Nooo, lubica, a nis šla še spat? Bi bla mal pr men, sej bom čist pridn, veš...' 

Tam antibiotiki, tam antiemetiki, pa analgetiki, še zadnje preverjanje pri oddelčni nočni sestri, če je vse okej. Po 20 urah stalnega dirkanja se zdi dežurna soba najbolj prijazen kraj v tem trenutku in vroč tuš najbolj sproščujoča stvar na planetu. Dam se na standby. 

Ob 4h me zmoti dež. Poslušam ga, kako silovito pada in razmišljam, če bom lahko. Če bo moj hrbet lahko. Če bo moj trebuh lahko. Vse to do pol šestih, ko mi nočna sestra pove, da si je 'moj' pankreatitis uspel izpuliti centralni žilni kateter. 

Vsa zmečkana tipam za žilami. Prvo žila ob vbodu poči, uspe mi v drugem poskusu. O, ja, še vedno jih najdem tudi tam, kjer jih 'ni'. 

 'Ja, lubica, če bi ti spala pr men, b blo vse drgač!' 

Razdelim še ostalo jutranjo terapijo, v dežurni zdrgnem zobe in odhitim pripraviti svojo ambulanto. Dela namreč ne zaključim, ampak se nadaljuje.

Andreja nadomešča v intenzivni, s Carmen sva sami. Ob 7h imava že vse stole polne, zvonijo telefoni: ta je zbolel in ga ne bo, ta bi se prenaročil, ta bi nov termin, temu je zmanjkal recept. Čas kar leti. 

Ponovno klic: '3 PICC katetre mamo na gastro? Prideš?' 

Carmeeeeen... 

Hitro obrne telefon, skoraj po čudežu lahko vskoči kolegica iz onko ambulante. Carmen je res prava organizatorska čarovnica!

Odhitim k PICC ekipi. Počutim se negotovo. Moram in želim se naučiti tega postopka. Je danes ugoden dan? Možgani so utrujeni, vroče mi je, a naval adrenalina potegne moči še iz tistih celic, kjer sem mislila, da jih ni. 

 'Ja, lubica, kuga pa ti še tle počneš? A res nimaš nobenga duma?' 

Kolega se maksimalno potrudita, me vodita, pomagata, ko se zatakne. Uspem! Ponosna. 

 'Lubica, pa glih mene s najdla, da se učiš na men?' 

Ko se vrnem nazaj v ambulanto, nam Carmen vsem trem skuha kavo (Andreja je iz intenzive nazaj) in me komaj spodi iz ambulante domov. Čaka me še pisanje PICC dnevnika, urejanje, oblikovanje... Bom doma. V prostem času. 

Doma me čakata mucka, čudežno pobegle ovčke iz jaslic in vonj po Vidini mineštri. 

V preveliki pižami razmišljam o tem, kaj dejansko pomeni teža in odgovornost modre uniforme.

Odgovor se skriva v malenkostih kot je dejstvo, da si nekomu pomagal preživeti še en dan na poti k ozdravitvi. Tvoje roke, ki mešajo zdravila, zabadajo igle, odgovarjajo na telefonske klice, koordinirajo postopke, objemajo, dotikajo... so ene izmed tistih rok, ki omogočajo, da stvari tečejo naprej in preprečujejo razpad sistema. Smisel, zakaj to počnem, ni vedno očiten. Dokler mi ta občutek več daje kot pa jemlje, bom vztrajala. 

Ko se pa bo tehtnica obrnila na kako drugo stran, bom pa pisala knjige, pekla potratne potice in vzrejala domače tigraste mačke. 

Ali pa mogoče tega ne bi že prej počela?