Začelo je grmeti in deževati. Zaprla sem mačje zverine v kraljestvo garaže in odstavila s štedilnika borovničev liker, nakar potrka na vrata. Kot navadno se samo zaderem: 'Naprej!'
Pričakovala res nisem nobenega.
Nič. Zopet se zaderem. Nič.
Odprem in pred vrati zagledam premočeno bitje, katere nahrbtnik je zagotovo tehtal več kot ona.
'Du ju spik ingliš?'
'A little'
Ali lahko šotorim na vaši parceli?
Ne, ljubica, ne moreš šotoriti. Ne v tem vremenu. Saj si cela premočena. Stopi noter. Eto, izvoli šnops, sleci se, ta cajt bo skuhan čaj in pripoveduj.
Naj vam predstavim Miro. Švicarka. Od maja hodi peš iz Švice do Albanije. Prodala je vse imetje in je v iskanju svojega smisla in svojih sanj.
Skuham še Knorjevo instant župo, spečem tople sendviče, naredim solato, odpreva pivo. Pa še eno. In govoriva.
Ali lahko ostanem tu?
Ja, dragica, niti ti ne dam šanse, da bi kam drugam šla. Zakurim peč in šporget, iz njenih oblačil se kadi. Umije se in preobleče. Postelja čaka. Pa še ena piva. Ura je kar naenkrat polnoč. Greva spat.
Moja noč je zopet minila v znamenju iskanja pravega položaja v postelji, bolečin v hrbtenici, mrtvenju leve roke in v težkem pričakovanju jutra.
Naredim zajtrk. Ham and eggs. Kuham kavo.
Priznam, da me je zbodla misel, da si nisem mislila, da bom pripravljala prvi zajtrk tujemu dekletu, ampak nekomu drugemu. Točno določenemu. Požrla sm cmok, ki se mi je nabral v grlu in se vseeno zahvalila vesolju, da mi je poslalo to dekle na pot, katera me je navdihnila in da sploh lahko nekomu pripravim zajtrk.
In razmišljava obe, na glas:
Materialne stvari sicer štejejo, ampak- a res potrebujemo vse večje, boljše, novejše, hitrejše?
Prositi za pomoč ni znak šibkosti ampak je za to potreben pogum in odprtost srca.
In z veseljem sem jo vzela pod streho. Kdo ve, kdaj bom tudi sama v kaki taki stiski in mi bo Vesolje na pot poslalo nekoga, ki bo mojo stisko omilil?
"Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim" (Mt 7,12; Lk 6,31 by Jezus).
Zlato pravilo, ki mi je takoj padlo na pamet.
In sem ga ubogala. Res je. Lahko me bi oropala. Ali naredila kako škodo. Se ga napila in začela galamiti. Vse sorte sem namreč že doživela. Tudi že jasno pokazala, kje imam izhod. Tudi moje potrpljenje in odprtost ima mejo.
Tako sem pa brusila svojo polomljeno angleščino, zajtrkovala v dvoje in se skupaj z Miro igrala in smejala mojima dvema mačkonoma. To je šola življenja, o katerih pišejo knjige, a najboljše lekcija je praksa.
Mira je odšla svojo pot do Albanije.
Ostala sem sama z Mickom in Dolly. S kupom nepomite posode in nekaj manjka borovničevega likerja, ki je šel z Miro na pot.
Napolnjena s pozitivo in željo, da ji uspe. Pravzaprav... Ji uspeva. Ker sem po moje od nje prejela več, kot sem ji lahko dala.
Ampak že to, da je odšla od mene s suhimi čevlji, za katere je rekla, da niso bili od začetka njene poti nikoli suhi, mi daje neko zadoščenje.
In to je to, ko so stvari izpeljane s čistimi nameni in iskrenostjo. In tudi, ko niso- res ni fino, ni pa nič narobe. Čeprav boli in te skrbi in te je strah. Vse je samo lekcija. Biti odprt za učenje. Sprejemati vse in vsakogar. Pustiti, da odide. Odpustiti. Odpreti vrata neznancu. In predvsem imeti rad.
Mira, mogoče se še kdaj srečamo... Do takrat pa... Čeprav si rekla, da imaš 'bad luck with weather', ti želim, da v tej slabi sreči najdeš srečo v nepričakovanih srečanjih, prijaznih pogledih in toplih objemih.
Rekla si, da te fascinira način kako živim svoje sanje in razmišljam. Da si nekaj takega želiš. Da uloviš svoje sanje in jih v polnosti živiš. Daj, Mira, ulovi jih! Ker res niso daleč!
