Nočni obisk

Začelo je grmeti in deževati. Zaprla sem mačje zverine v kraljestvo garaže in odstavila s štedilnika borovničev liker, nakar potrka na vrata. Kot navadno se samo zaderem: 'Naprej!'  

Pričakovala res nisem nobenega. 

Nič. Zopet se zaderem. Nič. 

Odprem in pred vrati zagledam premočeno bitje, katere nahrbtnik je zagotovo tehtal več kot ona. 

'Du ju spik ingliš?' 

'A little'

Ali lahko šotorim na vaši parceli?

Ne, ljubica, ne moreš šotoriti. Ne v tem vremenu. Saj si cela premočena. Stopi noter. Eto, izvoli šnops, sleci se, ta cajt bo skuhan čaj in pripoveduj. 

Naj vam predstavim Miro. Švicarka. Od maja hodi peš iz Švice do Albanije. Prodala je vse imetje in je v iskanju svojega smisla in svojih sanj. 

Skuham še Knorjevo instant župo, spečem tople sendviče, naredim solato, odpreva pivo. Pa še eno. In govoriva. 

Ali lahko ostanem tu? 

Ja, dragica, niti ti ne dam šanse, da bi kam drugam šla. Zakurim peč in šporget, iz njenih oblačil se kadi. Umije se in preobleče. Postelja čaka. Pa še ena piva. Ura je kar naenkrat polnoč. Greva spat.

Moja noč je zopet minila v znamenju iskanja pravega položaja v postelji, bolečin v hrbtenici, mrtvenju leve roke in v težkem pričakovanju jutra. 

Naredim zajtrk. Ham and eggs. Kuham kavo. 

Priznam, da me je zbodla misel, da si nisem mislila, da bom pripravljala prvi zajtrk tujemu dekletu, ampak nekomu drugemu. Točno določenemu. Požrla sm cmok, ki se mi je nabral v grlu in se vseeno zahvalila vesolju, da mi je poslalo to dekle na pot, katera me je navdihnila in da sploh lahko nekomu pripravim zajtrk.

In razmišljava obe, na glas:

Materialne stvari sicer štejejo, ampak- a res potrebujemo vse večje, boljše, novejše, hitrejše?  

Prositi za pomoč ni znak šibkosti ampak je za to potreben pogum in odprtost srca.

 

In z veseljem sem jo vzela pod streho. Kdo ve, kdaj bom tudi sama v kaki taki stiski in mi bo Vesolje na pot poslalo nekoga, ki bo mojo stisko omilil? 

"Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim" (Mt 7,12; Lk 6,31 by Jezus).

Zlato pravilo, ki mi je takoj padlo na pamet. 

In sem ga ubogala. Res je. Lahko me bi oropala. Ali naredila kako škodo. Se ga napila in začela galamiti. Vse sorte sem namreč že doživela. Tudi že jasno pokazala, kje imam izhod. Tudi moje potrpljenje in odprtost ima mejo.

Tako sem pa brusila svojo polomljeno angleščino, zajtrkovala v dvoje in se skupaj z Miro igrala in smejala mojima dvema mačkonoma. To je šola življenja, o katerih pišejo knjige, a najboljše lekcija je praksa.

Mira je odšla svojo pot do Albanije. 

Ostala sem sama z Mickom in Dolly. S kupom nepomite posode in nekaj manjka borovničevega likerja, ki je šel z Miro na pot. 

Napolnjena s pozitivo in željo, da ji uspe. Pravzaprav... Ji uspeva. Ker sem po moje od nje prejela več, kot sem ji lahko dala.

Ampak že to, da je odšla od mene s suhimi čevlji, za katere je rekla, da niso bili od začetka njene poti nikoli suhi, mi daje neko zadoščenje.

In to je to, ko so stvari izpeljane s čistimi nameni in iskrenostjo. In tudi, ko niso- res ni fino, ni pa nič narobe. Čeprav boli in te skrbi in te je strah. Vse je samo lekcija. Biti odprt za učenje. Sprejemati vse in vsakogar. Pustiti, da odide. Odpustiti. Odpreti vrata neznancu. In predvsem imeti rad.

Mira, mogoče se še kdaj srečamo... Do takrat pa... Čeprav si rekla, da imaš 'bad luck with weather', ti želim, da v tej slabi sreči najdeš srečo v nepričakovanih srečanjih, prijaznih pogledih in toplih objemih. 

Rekla si, da te fascinira način kako živim svoje sanje in razmišljam. Da si nekaj takega želiš. Da uloviš svoje sanje in jih v polnosti živiš. Daj, Mira, ulovi jih! Ker res niso daleč!

Pismo sama sebi

Najdražja moja! 

Za lastno srečo si odgovorna sama. Vse niti so v tvojih rokah. Nobeden ti tega ne bo prinesel na pladnju, dokler ne ponotranjiš sebe, svoje vrednosti, lepote, pa tudi strahov, slabosti in napak. Vse to si ti in je del tebe. Ostala bitja so samo pomočniki in učitelji, glavno akcijo pa vedno izpelješ sama. 

O tem pišejo knjige, o tem govorijo strokovnjaki. Najboljši pisatelj in učitelj je pa Življenje samo. 

In včasih ti je zelo težko biti sama, ker se enostavno ne prenašaš. Ampak to, kar vidiš, občutiš, to kar si, je vse, kar je res in edino tvoje. In tvoja svetloba in tvoja tema. In svobodna volja, da izbiraš, kaj in kako boš. In zraven kup okoliščin, ki vplivajo na to. Verjetno ti bo še hudo in mogoče boš velikokrat na samem jokala.

Vedno pa pojdi tja, kamor te vodi srce. S sabo pa le vzemi stekleničko kmečko- podkrajsko-neandertalske-medicinske pameti. Verjetno te bo kdaj kaj tudi bolelo, bilo zlomljeno, poškodovano. Predvsem srce in duša. Včasih tudi telo. Pa saj si medicinska sestra. Se boš pocelila. Saj to znaš! 

Če se ti pa kdaj zgodi, da greš med zidarje (vem, da ti mešanje malte gre dobro od rok in te imam že dalj časa na sumu)... Prej, kot zapreš vsa vrata in dokončno zazidaš vse portone in postaviš 47 škarp okrog sebe, se spomni, da nisi niti P od Pike Nogavičke in ne moreš biti vsem všeč. Dam ti pa en nasvet: Zaskuzbuh, pusti odprtino za okno, da se ne zadušiš z lastnim smradom!

Rada te imam in sva na vezi!

Tadeja

Terminator ali zdravstveni delavec?

 

Medtem ko čakam, da se mi zagreje kopalnica, pišem.

Poti, kako sem prišla do doma se ne spominjam najbolj, verjetno sem pa po stari navadi na AC prekoračila omejitev. Divjadi tokrat nisem srečala nobene, samo sosedovo mačko, ki se je modro odločila, da ne bo prečkala ceste. Skuhala sem si kavo iz kafetjere. Učim se namreč tudi uporabljati kafetjero. Do sedaj se je pri meni kuhalo kavo izključno samo v džezvi. In copram: koliko vode, katero stopnjo plamena, koliko kofeta, kako ga poravnati, na kakšen način, koliko moči pri tem uporabim… Ker kuha in pitje kofeta je obred. Svojevrstna meditacija, ki me umiri, potolaži in včasih celo pomaga držati odprte oči.

Sem po dežurstvu. Več kot leto je že odkar se srečujemo s spremenjeno organizacijo, kjer se navodila spreminjajo iz ure v uro in od kar z minimalno kadra dajemo maksimum. Kdor ni zraven, ne ve. Včasih se čudim lastni nevednosti, naivnosti (neumnosti?!) in po tej poti nekako razumem vse, ki sodijo, kritizirajo in pametujejo. Ker še mi, ki smo v tem konfuznem sistemu, ne razumemo prav dobro, se tem ljudem niti sanja ne! Spuščati se v debate in razlagati resnično nima smisla, ker vsa ta izkustva so tako zelo različna in v tem primeru je empatija samo blagozvočna beseda, katere definicijo poznajo skoraj vsi samozvani novodobni guruji osebnostne rasti in poznavalci knjig za samopomoč. Ostra? Ja, življenje me zadnje čase krepko brusi, da iz jedilnega noža postajam kot skalpel. Zelo lahko je namreč reči, da nekoga razumeš… Ker, za skuzbuh, kako boš razumel nekoga, ki povprečno preživi 250 ur na mesec v službi, lula max. 3x na dan, deluje na suh kruh, rjave pikaste banane in 2 dni odprto in postano radensko?!  

-Kaj se pa tako grebete, zraven pa lahko po mili volji še kradete, pa goljufate, kofe pijete in čikate… In za to še dobivate bajne plače in dodatke!

Do danes res nisem vedela, da grebatorstvo, kofetanje in čikanje povzroča krvava znamenja na uniformi in še ostale lepljiva, smrdljiva in multibarvita znamenja na uniformi, srage krvi po komolcih in mokroto (ne)znanega izvora po stegnih ( ja, lahko bi bila to vsebina mehurja in tiste odprtine, ki določa moj spol, saj 14 ur nista videla WC školjke, ampak ni).

-Kaj jamraš, saj si se sama odločila za ta poklic!

Absolutno je res. Odločila sem se, po mojem mnenju, za najlepši poklic, ki sem si ga lahko izbrala. Bi pa sedaj krepko premislila, če bi vedela, da moram za potrebne pripomočke, ki jih za normalen potek dela uporabljam, skorajda moledovati in pisati obrazložitve, zakaj vse to rabim in prosjačiti. Premislila bi, če bi vedela, da moram nositi s sabo olfa nož, izvijač in jupol barvo, da lahko delam v približno spodobnih prostorih. Premislila bi, če bi vedela, da se moram spremeniti v Terminatorja in v tank vsakič, ko reanimiram in ko vpisujem podatke v zdravniško potrdilo o vzroku smrti…

Včasih, kot mlada sestra, sem o podrobnostih dogodkov v službi pripovedovala v klapi. Pa so vsi le zavijali z očmi nad vso to 'namišljeno' znanstveno fantastiko in kaj hitro se me je prijela značka 'drama queen'. Sedaj se raje držim  varnih tem o vremenu, avtoservisih, TV serijah in frizerskih tračih. Včasih pa še dneve zatem pomislim, s kako pisavo sem v tisti rumeni zvezek vpisala od nekoga mamo, ženo, hčerko, prijateljico. Ja, življenje teče dalje, svet se vrti naprej, čas se ni ustavil. Delček mojega srca pa postane kamnit in neuporaben. Vržem ga stran. Ampak, glej ga, zlomka, že ko navlečem nase uniformo, prileti nazaj in se spremeni v žilavo meso, ki se zlepa ne utrudi in ki ga zelo malo stvari preseneti in vrže s tira. Ja, zato delujem(o) terminatorsko, zato delujem(o) hladno, čudaško. A to meso ni nikoli več isto. Čuti še več in še bolj. In tako smo Terminatorji(?!?) z mehko sredico, katero razkrijemo in pokažemo le redkim Izbrancem.

Sistem je pogrnil na celi črti. Zmanjkuje moči in volje, da bi ga spreminjali. Ubija v nas željo po spremembah in v nas nastavlja nastavitve neke lažne humanosti in etike, ki so si jo, Veliki, sami zamislili. In ko pride 10. v mesecu….  Zato je toliko odhodov. Priznam, da v zadnjem času tudi sama večkrat razmišljam o tem. Da se za zmeraj poslovim od poklica, za katerega živim. Medicina je res brezkompromisna. A si noter ali pa pač ne. Ne pozna polovičarstva. Gre na vse ali nič.

Ničesar drugega ne znam. Šla bi v šank. Tam bi našla vseh vrst paciente. Brez nevarnosti, da bom nekoga ubila, če mu namesto špricarja postrežem s pivo. Bila bi profesorica slovenščine, pa pravijo, da se moram sprva sploh naučiti govoriti slovensko. 1x Primorka, VEDNO Primorka!

Bi pisala knjige, kolumne, se šla profi blogerko, pa… Smo premajhni in zasičeni. Bi, bi bi… pa nimam jajčnikov! In preveč ljubim!

Ljubim medicino, zdravstvo in navsezadnje čutim neko neverjetno pripadnost ekipi, katere del sem. Ker… Sistem povsod enako zavožen, ekipa je pa tisti blažilec, ki umirja, spreminja, sprejema, daje zagon, tolaži, opominja, izboljšuje. In take ekipe zdravnikov, medicinskih sester, administratork, kurirk, strežnic, katere del sem… zlepa ne srečaš.  Služba je služba, družba je družba. Ampak, kjer se vse to vse skupaj profesionalno prepleta, je pa to to. Žal pa je kljubovanje sistemu, ki si prizadeva to normalno, zdravo in toplo profesionalnost razbiti in uničit, zelo velik zalogaj in pijavka dragocene človeškosti in energije. Ne, kljub vsemu, nismo Terminatorji in stroji. Smo ljudje, ki delamo z ljudmi in za ljudi. Smo hčere, matere, žene, sinovi, možje, očetje, ljubimci, ljubice, prijatelji, prijateljice.

Ne želim(o) in nočem(o) postati avtomati, se dreti z naveličanim glasom 'NASLEDNJI' iz ordinacije, zdraviti in gledati izvide brez da bi zares pogledali in potipali človeka pred sabo in si vsakodnevno izrezovati dele srca, polne bolečih, bolnih, tragičnih zgodb in jih metati stran. Ne, nismo se odločili za to. Nisem se odločila, da bom Terminator in Tank. Edini T bo prva črka v mojem imenu.

F*** the System!