Ko zboliš v času epidemije

Glej ga, vraga, že več let nisem bila na bolniški in ker je gospod Mrfi pri meni stalni podnajemnik in tako dela od doma, je v zadnjem mesecu očitno vzel vsa navodila zares in dela s polno paro. 

V nedeljo popoldne sem se, po tem, ko sem zopet smetila s svojim pametovanjem Ksiht knjigo (bi kdo zz vso pravico rekel- karma is a bi***), z veliko muke privlekla s svojega sprehoda. Tudi nove plate Pearl Jamov nisem zmogla poslušati. 

https://youtu.be/ZrCMmHzU-qQ

Videla sem samo tuš in posteljo. Hja, očitno me je sobotno dežurstvo bolj zdelalo, kot sem mislila. Vraga! Kaj pa če bi le zmerila vročino? Glava razmišlja s polno paro... Veliko se je v prejšnjem tednu v službi dogajalo, veliko ljudi, negativni in tudi pozitivni. Ma ni da ni. 

In ja, star, živosrebrni termometer nameri 37,7°C. Meja. Namešam Lekadol+C, obvestim šefico, grem spat. Ponoči kurim na polno. Na, zdej sem pa zares v riti. A smrkam? Nos čist kot ometen raufnik. A me kaj praska po grlu? Z obilo domišljije bi lahko rekla, da mogoče za desnim madeljnom me nekaj rahlo škreblja. Že kak mesec. Ali pa tudi dva. A kašljam, kiham? Ma tudi K od tega nimam. Rahlo me črviči v trebuhu. No, tam so moji živci in psiha itak doma. Ampak nekateri članki opisujejo, da se vse začne s tem... S trebuhom. Tu skozi gre vse: hrana, pijača, ljubezen. In bojda COVID 19 tudi.

A sem ga vendarle kasirala? Zase me sploh ne skrbi, ampak... Komu sem ga že vse naprej 'šenkala'? Merda! Pa dežurna sem bila, po celi hiši sem hodila in delala, doma imam dva rizična 'hercerja', na ACE inhibitorjih, diuretikih in beta blokerjih. 

Zjutraj v službo javim, da se res ne počutim dobro in iz WCja pišem mail na SPOBO, kaj se dogaja z mano.

Izlet na WC ponovim še 3x in dejansko sem hvaležna, da imam na voljo še dodatnih 10 rol WC papirja. (Res sem zadnjič dala v nakupovalni voziček ekstra zavitek).

In... Če imajo moje težave kakršnokoli vezo s COVID 19, moram reči, da se tega vraga, poleg nalezljivosti in vseh težav, ki jih povzroča, pošteno tudi vonja. 

Osamim se v sobo, prepovem vsem uporabo kopalnice, le Mica sitnari in mjavka pred mojo sobo ko utrgana in hoče k meni. Namesti se k nogam in se ne premakne več. 

Tudi, ko se odpravim v Ljubljano na kontrolni bris, se ne da motiti. Zunaj sneži, kot da smo sredi decembra, Đorđ dela z vsemi 4imi. V LJ nas pred kontejnerjem kar nekaj čaka, mraz je, dežuje, neko dekle kašlja ko volk. Vse poteka gladko, hitro. Že ta drugič brskajo s to palčko po moji glavi. Ni prijetno. Možgani me skelijo. Vsaj upam, da so to možgani. Ker NIČ že ne bi tako skelel.

Sicer prijazna 'vesoljka' mi reče, da naj sedaj, poleg prebavnih težav, pričakujem kašelj in težko dihanje. Že zvečer ali ju3. Ne vem, kako sem prevozila 54 km do doma. 

Spakirala sem potovalko za v karanteno in košarico z nekaj hrane. Toliko bom še v svoji sobi, da me pokličejo o izvidu, potem pa grem za 14 dni v karanteno. Na št.98, kjer ni žive duše in kjer še mobilni signal ne prebije kamnitih zidov, kaj šele virusi in bakterije. 

Večer je, kašlja ni od nikjer, nos še vedno suh k poper. Znana številka SPOBO. Gospa, vaš bris je negativen.

Ponovno izlet na WC, temperatura 37,8°C. Mica še vedno spi v moji postelji. Cela hiša globoko zavzdihne in izdihne. Nobeden ne zakašlja.

Zgodba pa še zdaleč ni zaključena in vmes je bilo še veliko dogajanja in predvsem dvomov. Tudi epizode z vročino in konkretnim sranjem. V prenesenem in dobesednem pomenu.

Mineva dober od začetka mojega bolezenske sage. Ta tretjič so mi vrtali po nosnožrelnem prostoru in božali moj 'nič'. In prepričana sem, da je test res negativen, ker Tatjana to naredi korektno, odločno in profi. Ona pobriše vse. In mi že v ta tretje potrdi, da ta moj 'nič' vendarle le nekaj je.

Lahko se pričakuje še en potres. Epicenter bo s5 9 km vzhodno od Vipave. Vzrok sem tokrat jaz.

In navsezadnje... Čisto zares- kaj koga briga moje zdravstveno s(r)tanje, da ga tako obelodanjam? Nič. Vzela sem vam 10 minut dragocenega časa. Če ste se vsaj 1x na pol nasmehnili, je to to. Jaz pa sem se zopet naučila nekaj lekcij (sicer nimam nobenih oprijemljivih dokazov za to):

1. Biti bolan je res en velik drek. Merda. Šit. Šajze. Pa čeprav je vse skupaj res bil/ je samo en 'drek na špic'. 

2. Za novo leto bom še naprej voščila 'srečno, zdravo in powhnu lubejzni'. Ne zato, ker nimam domišljije ampak ker je to resnično edino važno in potrebno.

3. Da sem zbolela, res nima nobene veze s politiko in teorijami zarote. Imamo pa, kljub epidemiji in zmešnjavi, še vedno dobro organizirane stvari in delamo več kot odlično. 

4. Nihče mi ne bo postavil spomenika, če grem napol živa v službo oz. ja. Verjetno mi ga res lahko. Tistega, na britofu.

5. Skrbi za bližnjega kakor sam zase.

6. »Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravico in vse drugo vam bo navrženo. Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo imel svojo skrb. Zadosti je dnevu njegova lastna teža« (Mt 6, 33–34).

7. Čas. Za vse je potreben čas. Gumba USTAVI (stop), PONOVI(repeat) DAJ NAZAJ (rewind), IZVRZI ali PRESKOČI (skip) NI. Je kar je. Drevje še naprej zeleni, ptički pojejo, voda teče, trava raste. Kaj bom počela z meni odmerjenim časom, je moja odgovornost. In podpišem tisto, da ni važno koliko življenja nam je odmerjeno, ampak koliko življenja je bilo v tem, kar počnemo!

8. Živi in pusti živeti. 

9. In ko živiš- vmes vseskozi glej, da če že stojiš, pazi, da ne padeš!

10. Strah je eden izmed največjih duhamorilcev in paralizatorjev. Znanje, zaupanje, vera in seveda- ljubezen- so najmočnejša cepiva proti njemu.