Vzdih št. 2, 3, 4 in 5

Tako. Prva žehta v lastnem pralnem stroju je oprana. Dopustniška žehta. 

Zopet me v ponedeljek čaka delovna rutina, uniforma, ki je dispnoična (težko diha), nošenje zaščitnih mask, vonj po razkužilu in dezinfekcijskih sredstvih. Pa nič slabega v tem. Tudi v službo hoditi je lepo. Večinoma zelo lepo, včasih pač malo manj. Najmanj takrat, ko sem dežurna in vem, da bo treba 32 ur preživeti in zdržati dirjanje iz ene sobe v drugo, iz endoskopij na oddelek, pa zopet v sprejemno ambulanto, pa mogoče vmes še na kako drugo kliniko. Ko vem, da sem odvisna samo od sebe, in moram obvladati, poleg svojega delovišča, še XY število drugih. Da pa o tem, da smo prej in in tudi po tem, še najbolj pa, ko pade noč (o, ja, noč ima svojo moč(, administratorke, čistilke, električisti, serviserji zgaranih in na 3/4 odpisanih infuzijskih črpalk, računalničarji, informatorji... ne izgubljam niti besed. 

Priznam, da me je bilo letošnjega dopusta malo strah. Ker... Vsa ta negotova situacija s Coronavirusom, pa rada imam stvari vsaj približno naplanirane (oh, ti moji 'plani'). Zdaj to, zdaj to, pa od tega do tega to. Vsaj približno. Letos pa je vse viselo v zraku. In ko mi je že skoraj vse padlo dol in sem že začela furat safr in vzdihovati: 'Ne grem se več! Ne morem! Ne bo mi uspelo! Dosti imam...' (to so tisti oštevilčeni vzdihi iz naslova!) se je v meni zganila tista ponosna trmica, ki je govorila nasprotno: 'Daj! Zmoreš! Ostani v igri! Naredi to! Saj bo šlo! Če ne poizkusiš, ne veš! Nimaš kaj izgubiti, pridobiti pa!'

In sem jo poslušala. Skoraj v zadnjem trenutku. Veliko stvari se je zgodilo. Tudi ena taka:

Pila sem Petrolovo kavo za na pot na počivališču AC Divača- Koper (vedno je to moj postanek na poti proti obali). Goltala sem vroč latte macchiato in zraven cmok, ki se mi je že po poti proti Razdrtem nabiral v grlu. 

Tista, deprasta Tadeja, mi tokrat ne da miru in je precej glasna: 'Ja, zopet si sama. Nikogar ni. In vidiš, da ga tudi ne bo. Že 7. poletje. In še 7x7. Sama si si kriva. Nesposobna. Nimaš pojma. Nič ne znaš'...

Gledam prometno smerno tablo in res nisem vedela, ali bi obrnila nazaj proti domu ali bi šla naprej. Vse imam napakirano, vse s sabo in jaz bi najrajši šla domov. 

Piska MSN. Silva mi sporoči, da je pripravila vse (zlata Silva❤️), vse me čaka. Tudi ta velika soba, s ta veliko posteljo. Lahko zbiram...

Kave niti ne okušam (ne, nisem COVID +), ker z jezikom lovim solze z lic. In samopomilovalne solze so res najbolj grenke. 

Še enkrat piska MSN. Čeprav piska za vsa sporočila enako, sem točno vedela, kdo in kaj piska. Upanje utone in cmok me skoraj zaduši.

Milijon misli švigne skozi možgane in srce, prevlada ena: 'Ne pusti, da je tvoja lastna sreča in veselje odvisna od kogar ali česar koli, razen od same sebe. Zaman ti je vsa meditacija, zaman ti je osebna rast, zaman je vse preteklo delo, če polagaš svoje upe in pričakovanja na druge ljudi. Krivično je, da svojo lastno srečo pogojuješ na drugega in pričakuješ, da ti jo bo kdo dal. Sama si za to odgovorna. S A M A!

Zopet piska MSN. 

Povedala sem Silvi, da se je zaman trudila s ta veliko sobo. Bom v kar ta mičkeni. In da mi je hudo. In žal. In Silva mi točno to napiše, kar sem malo prej pomislila: 'Sama si odgovorna za svojo srečo. Ne drugi človek.' 

Oh, Silva... Jasno mi je, zakaj je pri tebi in Sanji vedno tako lepo!

Vžgem Đorđa, zberem znak za Koper. Grem. 

In sedaj, ko je žehta že skoraj suha, krama razpakirana, plevel na rožnem vrtičku oplet, drva pokrita in ko sem premetala tono in pol lesnih peletov, razmišljam, zakaj sploh to obelodanjam. Saj je tako že vse mimo. 

Ne, ne zanimajo me (več!) všečki, pohvale. Iz podobnega razloga- ker kaj pomaga, če sem drugim všeč (mar sem jim čisto zares?), s sabo pa se ne morem pomiriti in tako samo sebe všečkati. Bolj me zanimajo človeške dogodivščine in prigode ter potem debate, ki iz tega nastanejo. V smislu: 'Tudi meni se je že to dogajalo in veš, kaj sem potem naredil/a,' ali pa ' nikoli nisem niti razmišljal/a o tem, ker pri nas pa to, pa to počnemo', ali pa 'A veš, da se mi meni isto dogaja, pa nočem o tem govoriti, ker me vsi samo čudno gledajo...'

Mogoče pa ravno kdo stoji pred kako tablo in ne ve, kam. Pa koleba med smerjo 'safr' in 'užitek' in golta nevidne cmoke po grlu. Pa bo poguglal, fejsbukal in mogoče se bo lažje odločil.

Ker res ni vse safr in tudi ni vse užitek. Lahko se hitro vse spremeni in hitro lahko postane užitek safr, če te pri tem vodi ugajanje ali ravnanje v smislu: ker vsi tako počnejo, ker vsi pravijo da je tako dobro in se spodobi... 

Početi tisto, kar tebe osrečuje in izpopolnjuje, ne glede, da bi nekdo drug delal čisto drugače kot ti... To je nekako to. Recept za užitek. Ker si ti TI in ne oni drugi.

Če pa delaš nekaj zato, da želiš ugajati drugim in dosegati neko njihovo normo... Recept za safr. Edino, če si mazohist. Potem pa lahko. Pač furaš safr. In ti je s5 fajn. Bistvo. 

Vzdih številka 1

'Jaz bi pa tukaj bila doma, ko bom velika!' sem si sama pri sebi zaželela nekega zgodnjega jesenskega dopoldneva davnega leta '94. 

Vsaj mislim, da v tem trenutku nisem bila še lastnica dvomestne starostne številke in da je to bilo leto, katero smo v osnovni šoli obeležili obletnico bitke Castrum ad Fluvium Frigidum. 

In smo jo obeležili tako, da smo šli na športni dan iz Podkraja v Hrušico. Do Ad Pirum. Pogledat obzidje, obnovit znanje iz zgodovine in na Lejtuco igrat 'Med dvema ognjema'. Peš, po glavni cesti, brez pločnika, približno 25 otrok in 2 učiteljici. Teta Elka (naša šolska kuharica) je pa ta čas kuhala šipkov čaj (ki smo ga učenci sami morali nabrati) in pripravljala sendviče z mortadelo, ki nam jih je najbrž sama potem dostavila. Pešakali smo 5 kilometrov poti, po kateri so stopali že stari Rimljani v svojih šklepetajočih oklepih in sandalih, če so hoteli najhitreje do Emone in še naprej.

In na tej poti sem jo zagledala.

Z novo streho je stala tam, sredi gozda, ob robu travnika, obsijana z jutranjim soncem, ki jo je oblilo s postojnske strani. Na prag je prišla teta Vidmarjeva. Tončka so jo klicali. Na široko nam je odprla vrata in se razveselila nas, vaških mulcev, kot da bi bili najmanj predsednik Kennedy v najlepših in najboljših letih.

'Sagurnu ste žejni. Nate, dejte si vzet za pit, vtrwoc.' In je že mešala Jaffa sok iz 3 litrske kantice. Ali pa je bil morda Pingo. Vsekakor je bil odličen, glih prav sladek in prijetno osvežilen. 

'Čigava si pa ti? Pa ti? Čigav pa ti? A, Špivcev si. A ti pa Kožmanova. In ti Čebokeljnova...

Dejte prit še kej!'

'Jaz bi pa tukaj bila doma, ko bom velika!' sem pri sebi zavzdihnila. Nobenemu nisem takrat za to povedala, a na to hiško nisem nikoli zares pozabila.

In tako sem postala velika in odrasla in želja po samostojnosti in lastnem domu je rasla skupaj z mano. Vedno pogosteje sem pomislila na to hiško, sploh ko sem kot študentka kelnarila pri Stari pošti in se zaklepetala z Lojzetom Vidmarjevim, ki je redno prihajal na deci refoška. Teta Tončka je bila že pokojna. 

In zgodilo se je, da so Nebesa hotela imeti Lojzeta zase. Da bi tam špilal briškulo in tršet, streljal s pištolo, pil refošk in kadil cigarete. Bil je še mlad. Po moje okoli 65. 

Tako je številka 98 leta 2010 ostala sama. In 3 leta za njo sem ostala 'sama' tudi jaz. No, samska.

Zakaj? Kako? Pač tako. Lahko si še tako dober statik, z diplomo in vsemi temi monadami, tečaji, seminarij... pa se ti vse podere v prah. Ker ti manjka tistih življenjskih šol. Tistih ta pravih. Kjer samo bolj na ozko, a veš, tisto, s fokusom, pogledaš, malce potuhtaš in že veš- to je to ali pa- ne, tako ne bo šlo. Sedem let sem delala to šolo, pa je nisem zdelala. In zato sem že sedem let samska. Zakaj? Kako? Ker mi to res nikoli ni dobro šlo. Ker sem dosti boljša v zidanju takih in drugačnih zidov in fugiranju fug kot pa pri gradnji partnerskega odnosa. Ker sem zadrt tradicionalen klasik, ki ima najraje les, zemljo, ogenj in kamen kot pa plastiko, visoki sijaj in instant materiale. In tako spoznavam, da želje so eno, možnosti in danosti pa drugo. 

Ampak ta želja, želja, da bi bila pri Vidmarju doma, se mi izpolnjuje. Otroški vzdih postaja otipljiv in uresničen. 

Seveda je bilo vmes še veliko drugih vzdihov, tudi takih, ko bi najraje vse poslala v maloro. Ker resnično nisem imela najmanjšega pojma v kaj se spuščam. Ampak o teh vzdihih kdaj drugič. 

Grem raje vdahniti svež hruševski zrak in poslušati prvovrstni večerni ptičji koncert. Mogoče bom pa zopet vzdihnila proti nebesom nekaj, kar mi bo ob točno najboljšem trenutku zame velikodušno prišlo na pot. 

Ja. Kmalu bom lahko tukaj čisto zares doma!

Ko zboliš v času epidemije

Glej ga, vraga, že več let nisem bila na bolniški in ker je gospod Mrfi pri meni stalni podnajemnik in tako dela od doma, je v zadnjem mesecu očitno vzel vsa navodila zares in dela s polno paro. 

V nedeljo popoldne sem se, po tem, ko sem zopet smetila s svojim pametovanjem Ksiht knjigo (bi kdo zz vso pravico rekel- karma is a bi***), z veliko muke privlekla s svojega sprehoda. Tudi nove plate Pearl Jamov nisem zmogla poslušati. 

https://youtu.be/ZrCMmHzU-qQ

Videla sem samo tuš in posteljo. Hja, očitno me je sobotno dežurstvo bolj zdelalo, kot sem mislila. Vraga! Kaj pa če bi le zmerila vročino? Glava razmišlja s polno paro... Veliko se je v prejšnjem tednu v službi dogajalo, veliko ljudi, negativni in tudi pozitivni. Ma ni da ni. 

In ja, star, živosrebrni termometer nameri 37,7°C. Meja. Namešam Lekadol+C, obvestim šefico, grem spat. Ponoči kurim na polno. Na, zdej sem pa zares v riti. A smrkam? Nos čist kot ometen raufnik. A me kaj praska po grlu? Z obilo domišljije bi lahko rekla, da mogoče za desnim madeljnom me nekaj rahlo škreblja. Že kak mesec. Ali pa tudi dva. A kašljam, kiham? Ma tudi K od tega nimam. Rahlo me črviči v trebuhu. No, tam so moji živci in psiha itak doma. Ampak nekateri članki opisujejo, da se vse začne s tem... S trebuhom. Tu skozi gre vse: hrana, pijača, ljubezen. In bojda COVID 19 tudi.

A sem ga vendarle kasirala? Zase me sploh ne skrbi, ampak... Komu sem ga že vse naprej 'šenkala'? Merda! Pa dežurna sem bila, po celi hiši sem hodila in delala, doma imam dva rizična 'hercerja', na ACE inhibitorjih, diuretikih in beta blokerjih. 

Zjutraj v službo javim, da se res ne počutim dobro in iz WCja pišem mail na SPOBO, kaj se dogaja z mano.

Izlet na WC ponovim še 3x in dejansko sem hvaležna, da imam na voljo še dodatnih 10 rol WC papirja. (Res sem zadnjič dala v nakupovalni voziček ekstra zavitek).

In... Če imajo moje težave kakršnokoli vezo s COVID 19, moram reči, da se tega vraga, poleg nalezljivosti in vseh težav, ki jih povzroča, pošteno tudi vonja. 

Osamim se v sobo, prepovem vsem uporabo kopalnice, le Mica sitnari in mjavka pred mojo sobo ko utrgana in hoče k meni. Namesti se k nogam in se ne premakne več. 

Tudi, ko se odpravim v Ljubljano na kontrolni bris, se ne da motiti. Zunaj sneži, kot da smo sredi decembra, Đorđ dela z vsemi 4imi. V LJ nas pred kontejnerjem kar nekaj čaka, mraz je, dežuje, neko dekle kašlja ko volk. Vse poteka gladko, hitro. Že ta drugič brskajo s to palčko po moji glavi. Ni prijetno. Možgani me skelijo. Vsaj upam, da so to možgani. Ker NIČ že ne bi tako skelel.

Sicer prijazna 'vesoljka' mi reče, da naj sedaj, poleg prebavnih težav, pričakujem kašelj in težko dihanje. Že zvečer ali ju3. Ne vem, kako sem prevozila 54 km do doma. 

Spakirala sem potovalko za v karanteno in košarico z nekaj hrane. Toliko bom še v svoji sobi, da me pokličejo o izvidu, potem pa grem za 14 dni v karanteno. Na št.98, kjer ni žive duše in kjer še mobilni signal ne prebije kamnitih zidov, kaj šele virusi in bakterije. 

Večer je, kašlja ni od nikjer, nos še vedno suh k poper. Znana številka SPOBO. Gospa, vaš bris je negativen.

Ponovno izlet na WC, temperatura 37,8°C. Mica še vedno spi v moji postelji. Cela hiša globoko zavzdihne in izdihne. Nobeden ne zakašlja.

Zgodba pa še zdaleč ni zaključena in vmes je bilo še veliko dogajanja in predvsem dvomov. Tudi epizode z vročino in konkretnim sranjem. V prenesenem in dobesednem pomenu.

Mineva dober od začetka mojega bolezenske sage. Ta tretjič so mi vrtali po nosnožrelnem prostoru in božali moj 'nič'. In prepričana sem, da je test res negativen, ker Tatjana to naredi korektno, odločno in profi. Ona pobriše vse. In mi že v ta tretje potrdi, da ta moj 'nič' vendarle le nekaj je.

Lahko se pričakuje še en potres. Epicenter bo s5 9 km vzhodno od Vipave. Vzrok sem tokrat jaz.

In navsezadnje... Čisto zares- kaj koga briga moje zdravstveno s(r)tanje, da ga tako obelodanjam? Nič. Vzela sem vam 10 minut dragocenega časa. Če ste se vsaj 1x na pol nasmehnili, je to to. Jaz pa sem se zopet naučila nekaj lekcij (sicer nimam nobenih oprijemljivih dokazov za to):

1. Biti bolan je res en velik drek. Merda. Šit. Šajze. Pa čeprav je vse skupaj res bil/ je samo en 'drek na špic'. 

2. Za novo leto bom še naprej voščila 'srečno, zdravo in powhnu lubejzni'. Ne zato, ker nimam domišljije ampak ker je to resnično edino važno in potrebno.

3. Da sem zbolela, res nima nobene veze s politiko in teorijami zarote. Imamo pa, kljub epidemiji in zmešnjavi, še vedno dobro organizirane stvari in delamo več kot odlično. 

4. Nihče mi ne bo postavil spomenika, če grem napol živa v službo oz. ja. Verjetno mi ga res lahko. Tistega, na britofu.

5. Skrbi za bližnjega kakor sam zase.

6. »Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravico in vse drugo vam bo navrženo. Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo imel svojo skrb. Zadosti je dnevu njegova lastna teža« (Mt 6, 33–34).

7. Čas. Za vse je potreben čas. Gumba USTAVI (stop), PONOVI(repeat) DAJ NAZAJ (rewind), IZVRZI ali PRESKOČI (skip) NI. Je kar je. Drevje še naprej zeleni, ptički pojejo, voda teče, trava raste. Kaj bom počela z meni odmerjenim časom, je moja odgovornost. In podpišem tisto, da ni važno koliko življenja nam je odmerjeno, ampak koliko življenja je bilo v tem, kar počnemo!

8. Živi in pusti živeti. 

9. In ko živiš- vmes vseskozi glej, da če že stojiš, pazi, da ne padeš!

10. Strah je eden izmed največjih duhamorilcev in paralizatorjev. Znanje, zaupanje, vera in seveda- ljubezen- so najmočnejša cepiva proti njemu.

Ah, kakšna škoda se dela...! Mar res?

Tako fejst punca, pa sama!? Kako je pa to možno?

Vprašanje, ki ga v zadnjem času slišim nekam (pre)pogosto. Najbrž se je že kdaj prej pojavljalo, pa me najbrž ni pol tako zelo zadevalo, kot sedaj, ko imam čute izostrene kot mačka, ki čaka na svoj plen. 

Odgovora res ne ne vem in navsezadnje me to tudi ne zanima (več). Vem pa, da sem skorajda izgubila še tisto malo pameti in ljubezni do sebe, ko sem se, obkrožena z bombami kvazi dobronamernih nasvetov, puščala prepričevati, da je res očitno z mano nekaj narobe in da večino stvari, ki jih počnem, ne delam prav. Ker... Veš, Tadeja, moraš hodit več ven. Pa saj... Tadeja hodi ven. Pa veš, Tadeja, ne hodit po rokerskih koncertih, pojdi raje v cerkev. Tadeja pa že 25 let poje v cerkvenem zboru.... Pa pojdi še v opero, gledališče... Tadeja je zares prepričana, da je v živo poslušala več oper in operet kot marsikateri tak dobronasvetnež ter tudi sama v času obiskovanja ur solo petja in v intimi kopalnice, zapela kako arijo... Tadeja, pa pojdi kam na počitnice! Tadeja hodi/gre na morje. In po novem pleza še na 2 tisočake. Celo večkrat. 

Ampak, potem pa destinacija ni ta prava!

 In ne me basat, da se Tadeja odpravi tudi kam drugam kot 'samo' na Kamenjak. Sama. V milijonska mesta, jih raziskuje, se tam izgublja ter tako odkriva vse tisto, kar ne piše v nobenem vodiču in se ima fino. In celo priliko ima odfrčati in tudi odfrči čez lužo!

Daj, pa naredi si kak profil na internetu... In predvsem  za lastno zabavo in z majhnim zrnom upanja, da mogoče zares koga spoznam, odprem v nekem, začuda mirnem, dežurstvu profil na enem izmed portalov... In to se kar množi in kar naenkrat je vse povezano in zmešano in vse žmiga in piska in kmalu ne vem več, kdo je tukaj bolj blesav. A sem to jaz, ki se spuščam na to stopnjo, ali nasprotna, dobrih nasvetov polna, stran. Ki mi menda želi vso srečo tega sveta. Ampak... Saj mi nič ne manjka! Ali pač?

Če me kdo ali kaj želi najti, točno ve, kje in na kakšen način me najde. Če me ne bo doma, me lahko išče na cerkvenem koru, rokerskem koncertu, v gorah, na morju, na kavi v stari Ljubljani, mogoče v službi.

Bi pa ves ta čas, ko sem se pustila zasipati z vsemi temi nasveti in primeri (dobrih?!) praks, skoraj pozabila na svojo vrednost. Nisem neprecenljiva, nepogrešljiva, nezamenljiva in nekomu pomenim vse, nekomu pa nič; sebi pa pomenim največ in sem si pomembna.

Tako zelo, da vem, kaj hočem in da se ne grem več ljubezni za vsako ceno. Ker to ni trgovina in s čustvi se ne trguje po principu dam-daš. Pričakovati od nekoga, da ti bo dal nazaj vsaj toliko, kot je tvoj 'vložek', je krivično in po večini prinaša eno samo veliko razočaranje in bolečino. Oh, kako zelo težko je, ko se odločiš za nekoga, se mu odpreš in si zavrnjen ne morem razložiti, saj vsak to doživlja po svoje... 

Ampak dnevi tečejo dalje in preveč je še lepih stvari na tem svetu, da bi si v kotu temne sobe nedogled lizala rane in čakala na tisto znamenje z neba, ko bo vendarle  nekdo spoznal, da sem pa mogoče zanj posebna, vredna, nezamenljiva, nepogrešljiva in neprecenljiva. 

Ljubezen je zavestna odločitev, da boš z nekom v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, bogat ali reven. In zame to ni samo kos papirja, ki se lahko tudi umaže, polije s kofetom, strga, izgubi... Je za-ob-ljuba. In to nekako taka, da vedno stojiš ZA nekom in mu tako ščitiš hrbet , da si obenem OB njem in da ga LJUBiš.

Je pa v ponedeljek en pacient pogruntal, da se bojda dela res velika škoda, ker ni nikogar, razen burje, ki bi ni razmršil mojo shizofreno frizuro...

Ah, sladko krmljenje egota! Navali narod!