Prebudilo me je grmenje v daljavi. Zastokala sem, ker mi dež na morju predstavlja neko otožnost in v meni zbuja melanholijo. Ponavadi si ob takih trenutkih začnem misliti prepovedane misli in srce dobi prevlado nad razumom, ko si resnično zaželim, da bi bil točno tisti nekdo z mano in bi lahko že za zajtrk skupaj pila pivo (sej vem, da to ni dietno nooooo). Tako pa lahko le objamem svojo samoto, jo trdno pridržim in se od nje učim, kdo pravzaprav sem, kaj želim in kaj sem za to pripravljena narediti. Samota res ni nič groznega. Pravzaprav je to ena imenitno stanje, ki ti odkriva resnico o samem sebi. Ko si sam, nimaš hrbta za katerega se bi skril. Le sprejeti se moraš takega kot si! To je vsa umetnost. Simpl ko pasulj!
V torek sem na bencinski črpalki srečala sovaščanko, ki je ostrmela, ko sem ji na njeno vprašanje kam sem namenjena, odgovorila, da grem na morje
-A za en dan?
-Neee, do sobote!
-S kom pa?
-Sama.
-Sama?!?! Za toliko časa? Ah dej no, sigurno po poti koga pobereš!
-Ja, sama. Pravzaprav ne. S sabo nesem 20 kilski kufer cunj in vseh pripomočkov, brez katerih ne preživim teh 5 dni, 2 hladilni torbi hrane in vso osebno prtljago v kufru 'psiha', ki se mi je nabrala v pol leta.
-Maaaa, carica! Veš, da sem ti fouš? Sama! Ma si ti dobra!
-Ne, ne rabiš mi biti fouš. To in taka je pač moja pot. Tvoja je drugačna. Ni pa rečeno da je zato kaj slabša. Če na njej uživaš, sprejemaš vse, kar ti prinese z odprtimi rokami in jo v vsakem momentu ŽIVIŠ, potem mi ne rabiš zavidati. Le kako bi bilo, če bi vsi živeli moje življenje? Po moje bi psihiatri tolkli nadure, vsa okolica pa bi zraven obolevala...
Oblaki so se tam nekje nad Pulo začeli trgati, nahranila sem še svojega posvojenega 'morskega' mačka Jerrya, in se odpravila na 'mojo' skalo. Melanholijo je odplaknilo morje. Morje tudi danes vstopa v moje življenje. Tako kot vedno pogosteje misel na nekoga. Vse pogosteje pa ga ne puščam več stran. Spremlja me povsod. Pa če si to želim ali pač ne.
Potapljam se v modrini morja in zdi se mi, kot da bi se utopila v modrini njegovih oči. Morju šepetam njegovo ime in ga poljubljam (to je tako, zelo 'pesniško' rečeno- pravzaprav nehote spijem deci te slane vode, ker me je zalil val in to ni prav nič romantično). Tako 3/4 zemlje ve mojo skrivnost, njemu pa se sanja ne...
Počutim se tako zelo živo, čeprav senca strahu pred zavrnitvijo in nerazumevanjem pada na vse te misli... Najlepše je ljubiti in veseliti se te sposobnosti! Ni nujno, da mora biti to ravno ena oseba... Lahko jih je več! Lahko so to družina, prijatelji, živali, narava... Vsaka ljubezen je boljša kot pa stanje brez! To je pač del življenja!
Življenje je ta moja jutranja melanholija in depresija ter smiljenje sama sebi. Življenje je tudi, da znam biti zaljubljena in tud to, da ponudim roko starejši gospe, ki pleza iz vode na obalo ter poklepetam z njo. Slovenka. Vida ji je ime. Pa čeprav o stanju slovenske politike in zadnjih volitvah...
Včasih se mi zdi, da nas naravnost posiljujejo z idejo, da moramo biti vsi srečni, zadovoljni in pozitivni. Če nismo... Je z nami nekaj narobe. Pa ni! Večkrat rečem svojim pacientom- dovolite si, da ste žalostni, zjokajte se, a nikar ne dopustite, da vas to prevzame in brez slabe vesti sprejmite ponujeno roko v tolažbo ali pomoč. Tudi to je del življenja in ni znak šibkosti ampak človeškosti! Saj... Če ne bi bilo tako, bi bili roboti! To, da pademo in vedno znova vstanemo, nas dela žive in močne!
In tako mineva še en morski dan. Učinki vitamina SEA na mojo dušo se zdijo pozitivni. Toplo priporočam!
Ni komentarjev:
Objavite komentar