O hujšanju in lepoti

Odkar pomnim, sem bila okrogla, pač bolj mehke sorte. In roko na srce... Zadnja leta sem vzhajala, kot da me bi kdo zamesil! Telesno se nisem počutila niti tako zelo slabo (to sem si takrat mislila), v službi, doma in povsod okrog me je bilo vedno polno, vse se je zibalo in treslo, še vitrine so šklepetale, ko sem hodila po delovni sobi L1 oddelka Gastro klinike (podovi so pač leseni in nismo še slišali za armobetonske plošče).
Večkrat pa je vse to vibriralo tudi od glasnega smeha... Vedno dobrovoljna in nasmejana v službi in družbi, bi me lahko kdo opisal.

Doma sem se pa po službi vedno fino najedla in od utrujenosti zaspala. In ko sem vstala, sem zopet jedla. Do poznega večera, ko sem z eno nogo že lezla med rjuhe, je druga noga odpirala hladilnik... Po 32h dežurne službe sem prihajala k sebi še cel teden, otekli gležnji, predvsem poleti, pa so kričali, naj se jih vendar že 1x usmilim.

Spomnim se letošnje zime... Šla sem v nedeljo peš v cerkev, ker je bilo toliko snega, da ne bi imela v vasi kje parkirati. Samo namestila sem se na koru, ko mi je zabrnel telefon, da moram delat v pripravljenost v LJ. Koliko muke mi je tisti kilometer klanca od cerkve do doma povzročil? Pot mi je, kljub mrazu, tekel v potokih, zaripla v obraz od napora sem komaj prisopihala do avta in k sebi prihajala do Vrhnike...

Ko mi je kdo samo omenil, da bi kam šli peš (hribi, v gozd), sem ga skoraj z jezo zavrnila! Ker sem vedela, da ne zmorem držati tempa in me je bilo tega dejstva sram in sem zato samo napadala...

Biti težek (debel) je zelo težko! Kako zelo, vem šele sedaj! Priznam, da mi je žal, da konkretnega in predvsem dolgotrajnega koraka k dvema številkama na vagi nisem storila že prej. Ampak vsaka stvar res rabi čas, da dozori. Bolje pozno kot nikoli...
Brez nič ni nič. Koliko samopomilovanja, jeze, zavračanje pomoči, navsezadnje tudi solz, otopelosti, zagrenjenosti, vrečk čipsa in slanih palčk, sixpackov piva, pic, francoskih štruc, Milke s piškotom... je šlo skozi moja preobremenjena in kljub vsemu temu, tako zelo lačna prebavila!
Cena, ki jo plačujem za te grehe ni majhna in žrtve merim v znoju, odrekanju, kilometrih, sopihanju in bolečih mišicah. Priznam pa, da mi že dolgo ni bilo tako fajn, kot mi je sedaj! Počutje je res odlično!
Moja podoba se pa kot rezultat vsega tega najbrž res  spreminja. Priznam- sama kake bistvene razlike ne opazim. Če ne bi imela doma vage in dejstva, da so mi zadnjič med hojo hlače padle do kolen, se ne bi zavedala tega.

Folk me zadnje čase ustavlja in me gleda. Pravijo mi, da sem lepa. Jaz pa jim hudmoušno odvrnem, da sem od nekdaj lepa. Ker lepota se, po moje, ne tehta v kilogramih in ne meri v centimetrih!
Vsekakor je pa del dojemanja vsakega posameznika in del dejstva, koliko si kdo dopušča vplivati na bombardiranje s trendovskimi ideali lepote. In sploh to, kaj za koga lepota sploh pomeni.

Biti suh, visok, debel, majhen.. nima po mojem mnenju nobene veze z lepoto. Oguljena fraza, da lepota izvira odznotraj, je pa zame še kako resnična! Okej, da smo na jasnem- se strinjam s tem, da prvo opazimo zunanjost, skladnost, simetrijo, urejenost.... Večina ljudi nas je vizualnega tipa. Ampak... Pustimo tokrat ob strani vse modele iz revij, filmske igralce, pevce... Saj so 'lepi' na slikah, pa so tudi lepi kot mame, očetje, prijatelji, sodelavci, sosedje? Jaz raje rečem, da je tak človek všečen, ali čeden. Ker ja, meni so všeč dokaj visoki, temni (temni lasje, polt), potetovirani moški. Robbie Williams pred 10 leti npr. Ampak zakaj zavraga se potem VEDNO zagledam v modrookega, bjondastega tipa s prijetno barvo glasu, ki me zaradi mojega ideala 'lepega' sploh ne bi niti najmanj zanimal? Neki tle potemtakem ne štima ali kaj樂... Zakaj?

Zato, ker nosi s sabo življenjsko energijo, nasmeh, smisel za humor, ne skriva svojega pravega karakterja, razgledanosti in se drži svojih načel... Tak človek je (meni) lep!
Raznorazne 'fasade' tako ali tako zbledijo, popokajo, zmrzal in vročina pustita sledi. Saj se jih da popraviti, a nikoli ni isto. Čas sploh ni bil nikoli na njihovi strani!
Tako pač je s telesno lepoto. Zbledi. Se postara. Naguba. Povesi. Zredi. Shujša.

Da, strinjam se, da lahko zbledi tudi življenjska energija in ugasnejo iskrice. In proti temu se bi morali z enako mero, če ne še bolj, boriti! Da bi pač kdaj imeli na dieti tudi svoj ego, trenirali potrpežljivost, strpnost, sočutje, empatijo...

Prva v vrsti sem, ki moram poleg telesne diete, začeti resno prakticirat tudi to duševno dieto! In šele takrat, ko bom shujšala v vseh teh zadevah, bom čisto zares, z veseljem, samozavestjo in ponosom sprejela kompliment, da sem lepa, za svojega!

Poslovilno pismo poletju (ki pa to ni)

Zopet pijem pivo 5 metrov stran od morja🙊. Pa čeprav je glih ne bi smela😱. Ampak ima najmanj kalorij, halooo...  Pa ta mičkena je... Še v vaški gostilni imajo letak na to kalorično temo, dddd!

Sedim v kafiču, poslušam muziko v živo in iz glave mi ne gre ena misel, ki sem jo prebrala, medtem ko sem (full družabno) drsala po fejsu gor pa dol. Šlo se je pa nekaj v tem stilu, da to poletje pač mineva in da se lahko lotimo zopet planirati plane za naslednje poletje, ki jih tako ali tako letos (in najbrž nobeno poletje sploh) nismo uresničili. Zvenelo naj bi duhovito, pač malo 'črnega humorja', ampak mene se je pa ta zajebancija dotaknila. Pa ne zato, ker mi ni uspelo uresničiti tako imenovanih planov, še več... Preživljam poletje, ki je- kot vsako poletje do sedaj- najboljši čas mojega življenja.

Priznam, da sem precej nagnjena k planiranju, da sem tradicionalana in precej tudi ukalupljena, ampak...  Plan je nekaj, vsake toliko pa se prepustiti in oditi s tokom, da te ponese v neznano, pa je nekaj najboljšega, kar si lahko privoščiš.

Zakaj obžalovati in jokati za stvarmi, ki jih nisi uresničil in po možnosti se zato še sekiraš in obtožuješ sebe in bližnjega?! Brez haska! Naj ti bo že zavedanje, da bi bilo lahko precej drugače zadosti veliko breme in tista brca v rit, da lahko to breme spremeniš v življenjsko dogodivščino. Pa ne rabiš poletja za to. Vsak dan je priložnost za najlepši, najbolj zabaven in najbolj čudovit dan. 

Par predlogov, ki zelo malo ali nič stanejo- pošlji SMS nekomu, ki ga pogrešaš in mu to povej. Povabi zvečer koga na pivo. Preberi knjigo, ki ti jo je prijatelj podaril že pred leti za rojstni dan. Ob pobiranju krompirja si poj komad Kenebek od Black Pantersov. Zafrkavaj se s kelnarjem, ki ti na morju streže pivo (ali pa v domači oštarij, whatever). Nauči se biti v najboljši družbi- družbi samega sebe in se imej rad zaradi milijon in ene stvari, ki ti je bila dana. Ker si dragocen!

Ne rečem, da je to lahko, ker sploh ni! Ker je preverjeno dosti lažje se repenčiti in pizditi, ker je nov plinski štedilnik spet zapacan s kavo, ki je nehote 'ušla čez'. Pa ravno sem ga spucala! Ker je lažje, da ti dan pokvri dejstvo, da so ti zopet crknile zaradi sobotnega naliva (al buh ve zaradi česa) obe dve zadnji luči pri avtu, ker pač avto je dotrajan in nič več ne tesni tako, kot bi moral, kot pa dejstvo, da te čaka 4 dni samih dogodivščin na morju... Bom zaglumila, če me policaji ustavijo 🙊🙊🙊... Vozim se pa tako samo podnevi in takoj, ko pridem domov, vzamem šraufcinger v roke in zamenjam žarnici, obljubim! Če pa kdo ve za kako ugodno in spodobno Opelco, se pa nadvse priporočam😁!

Tako. Pivo je napolnilo vse prazne kotičke v mojih možganih, ki jih niti ni tako malo. Najbrž sem že zgubila rdečo nit (jo je 0,33dl piva utopilo), ampak bistvo je, da se imamo kjerkoli že smo nadvse fino in pri tem ne pozabimo na sočloveka! In da se trudimo (ker pač vsakič pa res ne rata tako, kot bi rad) in se pri tem zavedamo svojih napak, omejitev in da nekaj naredimo tudi v tej smeri. 

Ker najslabše je sedeti in opazovati, kako vse polzi mimo, obžalovati in še kar naprej pasivno opazovati in bentiti čez vse in vsakogar, ki pride mimo. Včasih je treba izbrati na prvi videz težjo varijanto, zaplavati na globoko in navadno se takrat zgodijo ravno najlepše reči in se sreča najbolj zanimive ljudi!

(Stranski) učinki vitamina SEA

Prebudilo me je grmenje v daljavi. Zastokala sem, ker mi dež na morju predstavlja neko otožnost in v meni zbuja melanholijo. Ponavadi si ob takih trenutkih začnem misliti prepovedane misli in srce dobi prevlado nad razumom, ko si resnično zaželim, da bi bil točno tisti nekdo z mano in bi lahko že za zajtrk skupaj pila pivo (sej vem, da to ni dietno nooooo). Tako pa lahko le objamem svojo samoto, jo trdno pridržim in se od nje učim, kdo pravzaprav sem, kaj želim in kaj sem za to pripravljena narediti. Samota res ni nič groznega. Pravzaprav je to ena imenitno stanje, ki ti odkriva resnico o samem sebi. Ko si sam, nimaš hrbta za katerega se bi skril. Le sprejeti se moraš takega kot si! To je vsa umetnost. Simpl ko pasulj!

V torek sem na bencinski črpalki srečala sovaščanko, ki je ostrmela, ko sem ji na njeno vprašanje kam sem namenjena, odgovorila, da grem na morje
-A za en dan?
-Neee, do sobote!
-S kom pa?
-Sama.
-Sama?!?! Za toliko časa? Ah dej no, sigurno po poti koga pobereš!
-Ja, sama. Pravzaprav ne. S sabo nesem 20 kilski kufer cunj in vseh pripomočkov, brez katerih ne preživim teh 5 dni, 2 hladilni torbi hrane in vso osebno prtljago v kufru 'psiha', ki se mi je nabrala v pol leta.
-Maaaa, carica! Veš, da sem ti fouš? Sama! Ma si ti dobra!
-Ne, ne rabiš mi biti fouš. To in taka je pač moja pot. Tvoja je drugačna. Ni pa rečeno da je zato kaj slabša. Če na njej uživaš, sprejemaš vse, kar ti prinese z odprtimi rokami in jo v vsakem momentu ŽIVIŠ, potem mi ne rabiš zavidati. Le kako bi bilo, če bi vsi živeli moje življenje? Po moje bi psihiatri tolkli nadure, vsa okolica pa bi zraven obolevala...

Oblaki so se tam nekje nad Pulo začeli trgati, nahranila sem še svojega posvojenega 'morskega' mačka Jerrya, in se odpravila na 'mojo' skalo. Melanholijo je odplaknilo morje. Morje tudi danes vstopa v moje življenje. Tako kot vedno pogosteje misel na nekoga. Vse pogosteje pa ga ne puščam več stran. Spremlja me povsod. Pa če si to želim ali pač ne.
Potapljam se v modrini morja in zdi se mi, kot da bi se utopila v modrini njegovih oči. Morju šepetam njegovo ime in ga poljubljam (to je tako, zelo 'pesniško' rečeno- pravzaprav nehote spijem deci te slane vode, ker me je zalil val in to ni prav nič romantično). Tako 3/4 zemlje ve mojo skrivnost, njemu pa se sanja ne...
Počutim se tako zelo živo, čeprav senca strahu pred zavrnitvijo in nerazumevanjem pada na vse te misli... Najlepše je ljubiti in veseliti se te sposobnosti! Ni nujno, da mora biti to ravno ena oseba... Lahko jih je več! Lahko so to družina, prijatelji, živali, narava... Vsaka ljubezen je boljša kot pa stanje brez! To je pač del življenja!
Življenje je ta moja jutranja melanholija in depresija ter smiljenje sama sebi. Življenje je tudi, da znam biti zaljubljena in tud to, da ponudim roko starejši gospe, ki pleza iz vode na obalo ter poklepetam z njo. Slovenka. Vida ji je ime. Pa čeprav o stanju slovenske politike in zadnjih volitvah...

Včasih se mi zdi, da nas naravnost posiljujejo z idejo, da moramo biti vsi srečni, zadovoljni in pozitivni. Če nismo... Je z nami nekaj narobe. Pa ni! Večkrat rečem svojim pacientom- dovolite si, da ste žalostni, zjokajte se, a nikar ne dopustite, da vas to prevzame in  brez slabe vesti sprejmite ponujeno roko v tolažbo ali pomoč. Tudi to je del življenja in ni znak šibkosti ampak človeškosti! Saj... Če ne bi bilo tako, bi bili roboti! To, da pademo in vedno znova vstanemo, nas dela žive in močne!

In tako mineva še en morski dan. Učinki vitamina SEA na mojo dušo se zdijo pozitivni. Toplo priporočam!

V njihovih čevljih

https://4d.rtvslo.si/arhiv/tednik/174534638

Tja, proti sredini januarja mi zazvoni telefon, in energičen Sanjin glas me pozdravlja. Po prijaznem uvodnem klepetu o vsakodnevnih zadevah (služba, počutje, družina)  še  'naj te samo spomnim na projekt, o katerem si govorila z Jasenko v Celju… Da bi bila pacientka s Crohnovo boleznijo za en dan.  Prvi sestanek imamo v sredo 24.1. ob 9h v  prostorih naše firme  in nato še en sestanek naslednji dan, ob pol petih popoldne. Upam, da si boš lahko vzela čas in boš prišla. Jasenki bom dala tvoj elektronski naslov in tam bo vse pisalo. Pa saj te še pokličem! Pa v torek pridem kej mimo klinike, pa se vidimo. Lepo bodi, ciao!'

OMG, kaj sem se jaz tisti vikend z Jasenko pogovarjala v Celju?! Nič jasno, res ne, ker sem dva dni imela oči in ušesa samo za Viktorja J… (malo za šalo, malo zares). 

No, Tadeja, sedaj bi bila pa lahko že dovolj pametna, da bi vedela, da moški v tvojem življenju prinašajo luknje v spominu…. 

Jah, nič, če sem obljubila, sem obljubila in bom to izpolnila. Saj kak napor to ne bo, pa dajmo!

Šefici sem rekla, da bom v sredo skočila za kako urico ali dve ven, ker imam sestanek. Ampak, ker imam najboljšo šefico, mi je dala ta dan dopust.

Juhuhu, lahko bom po sestanku pohajala po Ljubljani, šla v knjigarno po najnovejšo knjigo priljubljene pisateljice, potem v Zvezdo na kavo in tortico, za kosilo pa… V Meku res nisem bila že celo večnost, bi pasali nagci in pomfri. Pa še crispy solata s cezar prelivom. Da bo bolj 'zdravo'…

Pa mi je med sestankom kmalu postalo jasno, da se moji plani niti v eni točki ne ujemajo s planom projekta In their shoes. Mogoče bom uspela nabaviti knjigo, 'gurmanske' užitke pa bom morala prepustiti lastni kuharski spretnosti… Seznam odsvetovanih živil je bil kar dolg. Nič, kar vsebuje gluten. Nič mleka in mlečnih izdelkov. Nič surove zelenjave in sadja. Nič izdelkov z vsebnostjo kofeina. Tukaj se mi je čeljust že konkretno povesila. Nič kave? Pa saj ti ne vejo, kaj delajo ljudem v moji okolici… Postala bom človeška kamikaza. Razneslo me bo in razlila bom svojo sitnobo, žlehtnobo in zoprnijo na vse. Nič alkohola. Okej… Pivo zvečer s kolegom s faksa odpade. Bom pa pila čaj. Lahko pa jem riž, banane, piščanca, kuhano zelenjavo in sadje. Po mojem trebuhu me je začelo čudno črvičit. Občutek je bil sumljivo poznan… Ampak… Nemogoče, saj je moj mesečni cikel zmešan vsaj približno kot sem jaz! Odmislila sem trebuh in se posvetila izdelavi avatarja na aplikaciji, ki sem si jo prednaložila na telefon že v nedeljo. Še vrečka z 8 paketki , navodila, kako uporabljati aplikacijo, zadnji objemi in slovo do naslednjega dne.

Ob 11h bom postala bolnica s Crohnovo boleznijo v zagonu. Pogled na uro, časa sem imela še 1 uro. Če sem že v centru Ljubljane, skočim pa še na banko. Res se moram bolj posvetiti urejanju lastnega brloga!

Telefon molči, vse je pod kontrolo. Dokler 2 minuti čez enajst pozvoni, uvodni pozdrav in nasvet, naj si ogledam, kje je najbližji WC in naj bom pač pripravljena na prvo nalogo. OK, center Ljubljane. Ko smo prakticirali veseli december, sem obiskala tudi javna stranišča pod Tromostovjem, na Kongresnem trgu…  Poznan teren.  Saj,  tako ali tako  me v trebuhu zvija, bo treba preveriti situacijo… In cinglja. Na WC moraš, 10 minut časa, mojemu avatarju se prikažejo kapljice potu na čelu. Mala malica. Pod Tromostovje, za dokaz slikam vrata WCja in ugotovim vzrok ščipanja v trebuhu. Pa ne fešta , pa ravno danes, noooo! Sedaj se mi pa res ne bo treba dosti pretvarjati, da imam KVČB… Zvijalo bo, bolelo, kampirala bom na WCju… Prva naloga uspešno opravljena. Pa spet zacinglja. Kaj bom jedla za kosilo? Nalašč sem obkljukala neustrezno hrano, saj je zelenjavna rižota izpodrinila Meka. Zakaj nalašč napačen izbor? Ker me je babji  firbec  zapeljal in so me zanimale posledice. Pa sem ta firbec kmalu nahranila. Avatarka je postala zelena v obraz, slabo ji je postalo in zopet sem morala iskati WC. Dvakrat zapored. Hvala bogu za nakupovalna središča z WCji! 

Pa klic iz Velike Britanije? Excuse me?! A to tudi spada v nalogo? Ojoj in moja angleščina…

-Yes, hello?

-Hello, ms. Tadiđa?

 -Yes, Tadeja… I am listening… (OMG, tokrat zašvicam jaz)…

 -In your bag  there is pocket with sign SB . Please look what is it. You know what is it?

-Yes. This is bottle for my stool sample…

In nato me prijazna gospa sprašuje po počutju, kakšno je moje blato, če bi znala ga opisati po Bristol stool lestvici in mi daje navodila, kako naj odvzamem blato in ga čez 14 dni prinesem na pregled.  Hvala Bogu, da to vsak dan počnem v službi in vsaj vem, zakaj gre in kaj želijo od mene.

-Yes, yes, I understand everything. Thank you, have a nice day, bye.

In zopet poziv preko aplikacije za na WC. Hvala Bogu za domačo školjko!  Avatarka še zmeraj zelena v obraz, ker posledice kosila niso še pase. Zopet slikam vrata in to je to. Kmalu me zvije, brez cingljanja. Oh, in še moja ženskost mi danes res ne pomaga!

Pa zacinglja naj odprem še en zavitek v vrečki. Bil je pas. Gortna. In naj si ga dam kar na tesno okoli pasu. Že z optimizmom pomislim, da so sigurno nabavili premajhen pas. Yes, končno je vsaj enkrat špeh na moji strani…! Ja, pa ja de! Pas je imel vsaj 10 cm fore…  Kaj pa naj! Zavežem okrog napetega in od menstrualnih krčev razbolenega trebuha in grem na WC. Tudi tokrat ne zaradi aplikacije.

Pa sklenem, da bi bil ugoden dan, da si grem urediti roke in nalakirati nohte. Pokličem, če je kak prost termin, se zmenim in grem. Med piljenjem in mazanjem, zacinglja. Tokrat mam 8 minut, da najdem WC. Pa ne morem iskat WCja z rokami pod UV lučko… Pa naj 'gre' v hlače….Avatrka je postala rdeča od sramu, meni je dalo pa misliti… Tudi brezskrbna manikira ni mogoča! Adijo pamet!

In tako sem se mogla tudi zjasniti za večerne plane. Ali jih bom speljala ali bom odpovedala? Pa sem malce študirala… Kaj pa če pa le ne grem na tisto pijačo?  Piva tako ali tako 'ne smem', čaj mi ne diši, gin tonic, ki bi pomagal tudi proti menstrualnim krčem (gin namreč preverjeno pomaga pri tovrstnih težavah) tudi med prepovedanimi substancami… Pa kaj, če mi bo aplikacija skoz cingljala in bom morala zapuščati pogovor in se zgovarjati… Nič, bom raje kar doma.

-Ej, zmenva se raje za drugič. Sem sitna in trebuh me boli, sem menstro fasala… Bom doma, malce počivala, brala… Sva na vezi, hvala ti!

Pa mi ni bilo tako zelo vseeno. Veselila sem se malce druženja, dobre debate in pijače. Sploh, ker se nisem že nekaj časa videla s to osebo… Ampak, kako bi pa to zgledalo, če bi stalno letala na sekret? Nobenemu druženju podobno. Ali bi sploh bila razumljena? Da pa ne bi bilo bolj njemu nerodno in neprijetno, kot meni. Ne, tega pa res nočem. Boljše, da sem doma…

Zvečer sledi vprašanje, če bom sodelovala v nočnem izzivu. Ker gospod Crohn pač ponoči ne počiva. Okej, pa bom. Preden sem se spravila spat, sem morala še ene 2x na WC in OHJOJ- namestitit posteljno zaščito na posteljo. Neee nooo, ne bom spala na tej plastiki… Uffff, saj nisem v bolnici! Pa ta plastika… Saj se mi bo rit vnela! Pa vročina… Pa sem jo namestila. In spala na njej. In resnično upam, da mi ne bo treba tega nikoli več početi. Občutek ponižanja, sramu in nemoči je butnil vame. Dobro, da spim sama… Kaj pa če bi imela tipa? Tako, bolj na frišno… Kaj mu bi rekla? Da se lahko zgodi nesreča? Saj bi pobegnil in delital iz spomina, kako je sploh prišel do postelje s posteljno podlogo… 

Še prej sem pa morala aplikaciji povedati kdaj vstajam… In mi je bilo v trenutku žal za iskrenost. Ker mi je aplikacija sporočila, da me bo zbudila eno uro prej. Se pravi 4.15 bo auf. A mi je bilo tega treba? Pa saj to je naravnost obupno. Saj to tudi med zagonom ni tako hudo. Umrla bom, če bom vstala tako zgodaj. Krivi boste za mojo smrt. Vsaj pokropit me pridite. Prinesite žalni venec in napišite, da se zahvaljujete za moje žrtve  pri sodelovanju v projektu In their shoes, ki me je pokopal.  Haloooo, prosim, a lahko izstopim? Hočem svoje udobno življenje nazaj! Hočem jesti tisto kar in kadar mi paše, hočem piti na hektolitre kave, hočem zvečer na pivo, na koncert, hočem si zmanikirati roke in namazati nohte, nočem imeti pasa zategnjenega okrog pasu, nočem spati na podlogi in niti pod razno ne bom vstala ob 4.15. Pa še v nočni izziv sem privolila? Pa… A se mi je od dietne rižote in dveh banan skisalo?

Ob 2.05 mi zvoni telefon kot nor, in avatarko poti in se spreminja v zeleno barvo… Ni mi dobro, moram hoditi po stanovanju 15 minut in spiti kozarec vode. Ko ta čas mine, moram spiti še en kozarec vode. Vse moram pofotkati in poslati aplikaciji. Ko to slabo počutje mine, lahko grem spat. Ura je 2.20h. Ob 4.15. pa GOOD MORNING sporočilo.

Sovražim telefon, sovražim aplikacijo, sovražim biti 'bolna', sovražim Crohna, sovražim ves svet. Ne ti meni sedaj good morning…. Ker bo vsak čas malo morgen! Kot dokaz, da sem se skobacala iz objema tople odeje,  sem morala fotografirati  pogled skozi okno sobe… In si pripraviti vse potrebno za današnji dan. Vse dokumentirati s fotografijo. Ko potegnem iz enega paketa hlačno plenico… Ja, seveda, če pa si mislijo, da bom to dala na svojo krvavo rit… Niti pod razno! Pa me potolažijo, da mi tega ne bo treba, da pa naj se zaprem za 15 minut na WC. Hvala mama in tata, da sta v hiši naredila 3 WCje… Ker drugače bi vrata lahko uporabila samo še za kurjavo.

In potem projekt vožnja v službo… Gas, dolge luči in čim prej v LJ… In, prosim te, Bog, naj aplikacija molči vsaj teh 45 minut. Če me 'prime' na WC na AC sredi vrhniškega klanca… Bo šlo v hlače. JBG, v službo moram! Navijem Bryana Adamsa na ves glas, zraven pojem Everything I do I do it for you in s tem premagujem zaspanost. Oh, Branko Adamsov  in spomin na njegov koncert v Zagrebu v novembru me bi zbudil še od mrtvih!  Dobro, da nisem na ta dan bila Crohnčica…!  Adijo moje socialno življenje, družba in vsi gušti v lajfu ! Crohn me ima v oblasti, sedaj mi je to jasno.

Pridem v službo, ponovno zategnem gurtno in akcija… Prvi poziv na WC. Jaz pa 'sterilna' vstavljam gripper iglo v vensko valvulo. WC bo počakal… Zadnjo minuto prihitim v garderobni WC, pofotkam  dokazni material- tokrat stojalo za wc papir. Počasi se začne oglašati glavobol v sencih. Nočno bujenje, jutro, ki se je začelo sredi noči in akutno pomanjkanje kofeina terjajo svoj davek.

Pa spet klic iz VB. Če sem kaj premislila, da bi šla na poroko v tujino, na katero me je povabila prijateljica, ki si to res želi… Zapustim delovni prostor in se pogovarjam z agencijo o svojih zahtevah in omejitvah, dietnem obroku na letalu, sedežu v bližini WCja, če lahko shranjujem biološka zdravila v letalskem hladilniku…

Šefica se mi smeje, ker letam ko sneta sekira okrog, moje delo prevzema ona,  druga kolegica me gleda nedoločeno izpod čela, ker ne ve, da sem za danes gospa Crohnova. Vmes letim še 2x na WC, vmes poskusim pacientom razložiti, zakaj mi telefon neprestano piska…

Pozitivno sprejmejo projekt z besedami, da to bi morali za več bolezni napraviti. Zopet klic iz VB, da pa me čaka OP, stoma, ker res nisem okej. Ker zdravila ne učinkujejo. Prva misel- hvala Bogu, da je igra. Če pa bi tak klic zares prejela… Svet se mi bi podrl. To ni to. Stara sem 33, rada uživam, jem, plešem, pojem, potujem, se družim,  moram hišo  še zrihtat in sezidat, v službi ne morem kar na bolniško, nekje me čaka princ v belem avtu…  Kaka stoma, dajte ga srat s tem! Glavobol se stopnjuje.

Vmes me 'zvija', ker za kosilo jem kruh in jabolko, pa še anticrohnova zdravila sem pozabila vzeti…. Avatrka spreminja barvo, poti jo, joka… Jaz pa ji postajam zelooo podobna…

Še 4 ure in bo konec hoje v čevljih Crohnove bolnice. Še 4 ure…! Naj bo karkoli, pa naj kampiram na WC ju do konca, jaz RABIM kavo. In moram zato prekiniti vse aktivnosti in počivati. Ker sem se prekršila… Vmes letim še 2x na WC, šefica se sprašuje, če je v realnosti res tako hudo.  Bojim se, da bo druga kolegica  povedala višjim 'inštancam', da se grem med službenim časom ene čudne igrice in aplikacije… Hvala Bogu, da je šefica razumevajoča in nadvse sem ji hvaležna za tisti dan dopusta včeraj. 

Glavobol po kofeinskem šutu malce popusti, ampak kljuvanje ostaja… In še vedno sem takooooo zaspana in utrujena. In pa lačna.  Ne, z zagonom bolezni svojega dela ne bi morala opravljati. Počutim se kot cunja in čisto vseeno mi je, če bi se morala vleči na posteljno podlogo iz plastike in vate, samo da bi se vlegla in zaspala ter zašvasala eno ali dve kitici… Ampak do zmenka z domačo posteljo je še vsaj 8 ur… A mi lahko kdo pove, kaj mi je tega bilo treba?! Predstavljala sem si, da bo vse skupaj sila zabavno, tako pa… Pas me stiska, vroče mi je, trebuh me še vedno boli, v sencih kljuje, niti hormoni niso najbolj na moji strani, na živce si grem iz ure v uro bolj, želim si samo Mekove nagce, kokakolo, Bryana Adamsa, posteljo in spaaaatiiiii…  Zabava? Niti Z od zabave!

In vse te lušte sem ob 20h zvečer dobila. In dobila sem nazaj svoje življenje. Ki pa ni več čisto enako. Je bogatejše. Bogatejše za eno izmed najboljših izkušenj, ki sem jih lahko doživela. Srečala sem se z negativnimi čustvi, občutkom sramu, jeze, nemoči, strahu, z bolečino, utrujenostjo in nerazumevanjem okolice. Kako zelo so močni ti naši bolniki s KVČB? Kako zelo pogumni, da se borijo proti bolezni, zberejo energijo, da poskusijo živeti vsak dan čim bolj polno, čeprav nikoli zares ne vejo, kje in kdaj jih bo 'zvilo', kako hudo se bo zapletlo in jim bo srečo predstavljal  že pogled na WC školjko.  

Prvi dan novega leta

Ko si je večina včeraj dopoldne kuhala kavo in razmišljala, kaj bo oblekla, obula, jedla, pila, s kom se družila in zabavnega počela za zadnji dan leta, sem jaz čistila kopalnico.
V soboto mi pač ni zneslo, dopoldne je bilo prekratko, popoldne pa sva si s Tadejo privoščili babje popoldne in večer. Zaključili sva ga pri Silvani in to je bilo res pika na i. Se ne čudim, da se je  vreme skisalo in da je pritisnila megla. Tri babe na kupu, pa še če štejem Tinkaro, ki je že ta prava bejba, pravzaprav 4... Ni čudno, da je vlaga v zraku 100%.

In med drgnjenjem fug in kotov sem razmišljala vse sorte, od samopomilovanja nad lastno usodo (a je sploh potrebna razlaga, kako je fino ribat kopalnico na silvestrovo...) do nerazumevanja, kako lahko pri britju moške brade poškropiš in zarajhaš celo ogledalo, ravno tako ploščice meter v desno in meter v levo, še malo odleti po stropu in kako se lahko za najmanj za spodobno lasuljo dlak nabere na polički pod ogledalom....

In ko vsa zagreta in ogreta na delovno temperaturo ribam ploščice okrog WC školjke, mi pade na pamet, da bi pravzaprav bilo zelo fino, da se bi tudi sama malo 'zribala'. Tako, od znotraj. Zribala vso umazanijo, ki sem jo pridno pridelovala čez celo leto in se pridno zažira v moje življenje: jezikanje, obsojanje, brezpredmetno pametovanje, nepotrpežjivost, zapravljanje časa za nepomembne stvari.... Ma ne obstaja toliko listov, da bi vse popisala in najbrž mi tudi grgranje varikine  pri vsej tej umazaniji ne bi pomagalo (karikiram. Pitje varikine najtoplejše odsvetujem...!).

Kopalnica je ob spremljavi božičnih pesmi iz Youtuba po kaki dobri urci drgnjenja malce drugače zasijala, ampak ne za dolgo. Kmalu bo zopet poškropljena, lasje se bodo vlekli po tleh, kocine bodo štrlele iz odtoka, ogledalo bo zarajhano od zobne paste... In spet jo bom ribala ter razmišljala vse sorte.

Da so moji začetki leta  pravzaprav nekako podobna tej naši kopalnici, ko je spucana. Bleščeči, dišeči, sveži, pripravljeni na pošiljko vsega, kar življenje prinaša... Pa naj bo to priprava na zmenek, lepotičenje, ali pa odpravljanje raznih življenjskih nečistoč. O, ja, svinjarija se kmalu nabere, pa še kako hitro. Skrb za higienski minimum pa je tukaj še kako pomembna.

In kjer se je včerajšnji dan začel, se je tudi končal. Imela sem pripravljene tri (dokaj dolgočasne) scenarije, kako bom preživela najdaljšo noč v letu, zgodilo se je pa popolnoma nekaj četrtega.
SMS, telefonski klic, še en SMS, pa še en.
Hitro v kopalnico, se ožehtat. Zobna pasta je cepnila na pipo, bleščice so se raztresle po pomitih tleh, britvica je ostala pozabljena na držalu za milo...
Ampak se je splačalo! Ribala bom v torek.

Rado se reče, da tako, kot boš preživel prvi dan v letu, da bo tako celo leto.... Zame osebno so to itak prazne marnje, ker to si je zmislil nekdo, ki ni imel kaj drugega reči... Ampak tokrat si želim, da bi to vsaj mičkeno držalo.
Ni pomembno, kaj vse se je dogajalo in zgodilo (poleg samopomilovalnega ribanja kopalnice). Pomembno je, da sem bila z ljudmi, ki mi zelo veliko pomenijo in jih imam rada zaradi tega, ker je občutek, ko sem z njimi, tako zelo lep, čist, naraven in sem ob njih boljši človek.

Hvaležna sem za vse lepe trenutke in življenjske lekcije preteklega leta. Grem naprej. Tukaj sem. Živa. Zdrava. Lahko ljubim, lahko se smejem, jokam, pomagam. Vsak dan je priložnost, da sem lahko še boljši človek. Imam svobodno voljo, da lahko izbiram med slabim, dobrim, boljšim in najboljšim. Sem sama, nisem pa osamljena. Imam prevelik indeks telesne mase. Mogoče se bo pa to leto tudi to kaj spremenilo... Da bo dejstvo, da sem zdrava, lahko trajalo. Sama pravim pacientom, da je najboljša dieta zajemanje življenja z veliko žlico. Pa ne mislim s tem samo na hrano. Živo živeti. Vedno bolj mi je otipljiv svetopisemski stavek, da je pomemben TA trenutek. Ker včeraj je že minil, za ju3 pa nima smisla skrbeti, ker bo tako ali tako šele prišel (če pač bo prišel).
Zaobljube in načrti... Sprejemam vse, kar mi bo Življenje prineslo in dalo. Pa tudi če padem, se umažem, zasvinjam... Imam možnost in sredstva, da se lahko poberem, umijem. Sem človek z napakami. Težkimi in velikimi. Hvaležna sem za vsakogar, ki mi jih odpusti in jih pomaga prenašati.

To si želim. In to voščim. Vsem. Na dolgo in široko. Po moje.