Najbrž sem res čudna, a taka vrsta plehkosti me moti bolj kot kdajkoli. Zavedam se, da preveč soli škodi, brez nje je pa vseeno vse brez okusa. Pravijo, da se človek na neslano in nezačinjeno navadi, ampak jaz se nočem in ne zmorem navaditi. Vsaj malo začimb, ki dajo prijeten in blag okus in življenje postane takoj bolj užitno, kajne?
Življenje je pravzaprav kuhinja. Kako ga kuhaš, je odvisno od izkušenj, prakse in učitelja, kako ti predstavi vse tehnike in postopke. Odvisno je koliko in kolikokrat ga prakticiraš. Ali pa se pač zadovoljiš samo z instant zadevami, jajci in hrenovkami. Odvisno je tudi, koga povabiš, da bo s tabo jedel. Lahko te gostje, ki imajo poln trebuh dobrot in veseljačenja, puščajo samega, s kupom nepomite in zapečene posode. In usoda je že taka, da si ravno takrat brez Jara in Vilede ter pomivalec ne dela. Vsake toliko pa se taki gostje radi vrnejo po repete. Ker je bilo res okusno, pa še kak recept bi radi.
Lahko pa kuhaš tako zanič, da nobeden noče jesti te tvoje kuhinje. Vse se zažge, ni tiste sočnosti, pivo je toplo, vse je istega okusa, zanič.
Ja, življenje je kuhinja in jaz sem edini njen Masterchef. Jaz vabim goste in samo jaz nosim odgovornost, kako bo kakšna jed uspela, katere sestavine bom izbrala in kdo bo moj pomočnik. Jaz vabim, jaz zaposlujem in jaz odpuščam.
In včasih je treba staro kuhinjo zapreti (pa čeprav je bila okusna) in začeti na novo. Mogoče z novimi sestavinami, novimi okusi, ki omogočajo, da začnem boljše kuhati, manj zažgem in izsušim ter tako privabim tudi nove goste. Tisti, ki pa me imajo zares radi, bodo sprejeli nove okuse in prihajali ne glede na vse. Pomagali mi bodo začiniti jedi z lastnimi začimbamu in na koncu tudi pomiti posodo in pospraviti nered, ki je pri vsem tem nastal.
Le tako bomo skupaj lahko zajemali življenje z veliko žlico...
Ni komentarjev:
Objavite komentar