Ko se mesi in gnete srce

Danes sem v krizi. No, vsaj mislim, da sem. Ker sploh ne vem, kako bi to občutje drugače definirala. Nesrečna, nemočna, utrujena od stisk in bremen drugih ljudi, ki so mi prirasli k srcu in nosijo vsak svoj križ, ki se mi zdi nepredstavljivo težek.

Nedelja je pač NEdelja, v prvi vrsti Gospodov dan, ko grem prepevat k maši, potem opoldne zelo rada srebam govejo župco z domačimi lazajnami (*rezanci*) skupaj z našimi in po južini malo zalegnem, potem pa srebljem kufe s kako fino komapnijo ali pač sama, če tako nanese in se probam imeti kar se le da hedonistično.

To nedeljo sem pa dežurna.

Že ob 6h zjutraj, ko sem sedala v avto, mi je pogled odneslo v jasno zvezdnato nebo in zagrabilo me je domotožje. Kot, da se odpravljam vsaj do Hongkonga in me ne bo nazaj najmanj 7 let in tričetrt. Pa niti v Corso se še nisem vsedla!
Navila sem glasbo, celo pot do Ljubljane sem pela in pela, vse do parkirišča pred kliniko. Vmes sem zmolila eno ali dve zdravamarije, da košutke ostanejo na varnem v grmovju s svojimi jelenkotmi. Ker res nočem biti prva v predatorski verigi za divjačinski golaž.

Vedela sem, kaj me čaka, ampak kljub dejstvu, da sem tukaj na kliniki skoraj inventar muzejske vrednosti (se pravi 'stara' sestra, ki je že marsikaj doživela), me je presenetil nabor silovitih čustev, ki so z vsakim izhodom iz bolniških sob butale vame kot cunami.
Dela se ne bojim. Naravnost uživam biti operativec, ki pika, meša, zlaga, dviguje, briše, menja, umiva... Tudi papirnato vojno se lahko grem. Večino teh bitk  z nekaj bojnimi ranami tudi dobim. Klepetam tudi rada. Milo rečeno. Govorim namreč kot strgan dohtar. Poslušam tudi rada. In kje je potem težava 'krize'? Da danes predvsem zelo veliko slišim. Da me zgodbe šlatajo za moje malo srce, ga gnetejo, oblikujejo in mehčajo. In dejstvo, da si nekdo slači dušo in vso svojo bit pred mano, mi vedno zamaje tla pod nogami.

Prvo zato, ker se zavedam, da je to čisti tiramisu za moj ego.  In drugo zato, ker je to zelo velika  odgovornost. Bom futrala ego?

 Človek, pacient, je pred tabo gol, krhek, nemočen, na smrt bolan. Sapa ga lahko v takem trenutku podre. Kaj šele moja beseda, moja kretnja, pogled ali samo izraz na obrazu! Ali sem lahko topla obleka, ki ga bo oblekla in zaščitila pred samim sabo in okoljem? Ali mu pa bom zaprla vrata in ga nagega in samega pustila zunaj na mrazu, ker mi pač misli bežijo k fizičnem delu, ki me še vse ČAKA? Ja, odgovor se ponudi sam. Delo bo poČAKALO. Ampule se ne bodo pokvarile ali razbile. Brizga bo na istem mestu čakala, dokler je ne primem. Človek pa ne. Trenutki štejejo.
Lahko se zgodi nekaj čarobnega ali pa ostane samo boleča praznina.

In ko se ti pacient zahvali za pogovor in utrujen, a pomirjen zaspi, takrat se šele začne tisto zgoraj omenjeno šlatanje okrog srca. Ko vsak prost trenutek misel zbeži k povedanem, ko sprašujem Boga ZAKAJ in se mi zdi, da si je privoščil raje ledeno kufe s polno mero sladoleda in smetane po kosilu, kot bi meni odgovarjal... Res je ta ta 'Stari' za hece!
Pa ugibam... Mogoče zato, da so se otroci lahko dokončno osamosvojili in pokazali bolnemu očetu, da zmorejo voditi podjetje sami. Mogoče zato, ker je nekdo spoznal, kako ljubi svojo ženo že 31 let in bi znova in znova izbral samo njo... To so besede njih, golih. Ki so tako zelo hvaležni za še en dan, za vsak vdih in ki so jim poglavitni cilji sprehod z ženo iz bolniške sobe do kavnega avtomata (cca 20 metrov), malica s prijatelji, ki s sabo na obisk prinesejo Hoferjeve rogljičke, telefonski klic odraslega otroka ali mogoče nasmeh medicinske sestre ob povedanem vicu.

Vse je tiho.

Povedati vsega ne morem. Ker ni besed kako to je, ko se gnete srce. Ko vre, kipi, kriči, bruha, raste, buta... Samo, da ni prazno, pa čeprav včasih to najbolj boli...

DOpust

Spokala sem kufer, zamenjala valuto in natankala poln tank. In sem šla. Brez kakih velikih načrtov, ker bolj kot planiram se mi to vse skupaj prerado sesuje. Ali je vse zasedeno, ali termin ne ustreza, ali sama destinacija ne odgovarja... Same monade, vglavnem.
Da ne bi zopet o križih in težavah, ker sem v družbi sebe, mene in jaza. Joj, gospa, enoposteljne sobe so tako drage in malo jih je... To pa doplačate, ker potujete sama... A veste, da individualno potovanje vam pa res lahko uredim... In potem v agenciji brskamo po straneh Ryanaira in po bookingu... To znam pa tudi sama... Se vidimo, hvala, adijo.

Nisem tip, ki bi ležala nonstop na plaži, ampak ajde, 5 dni pa tud to zdržim😃. Le kdaj sem bila nazadnje tako, 'klasično', na morju? Tisto, da se voziš par ur, pol še neki časa iščeš apartma ali hotel, in ko ga že najdeš, niti prav ne razpakiraš, ampak letiš direkt na plažo in v vodo ter te ni do mraka potem ven. Še za hrano nisi kaj preveč občutljiv, važno je le, da je pivo hladno. In potem greš zvečer v 'mesto', v ta kmašni oblekici in sandalih, na štante in avtke. Pa še na tisto, pregrešno dobro, sladoledno kupo z goro smetane in narezanimi jagodami... Ko jo zmažeš ti je sicer malo žal, ampak se tudi to hitro pozabi.

Ahhhh, spomini... Že lep čas nisem doživela morja na tak način. Pa saj ga niti ne želim. Želim res DOpust. Želim si dopust(iti) sebi, da se izklopim. Da popazim nase in samo nase in da strežem sama sebi. Ne to, da mi drugi strežejo, da si strežem sama. Ker velikokrat 'pozabim' kaj meni res paše ali pa take sebične želje že kar na začetku likvidiram. In želim ODpust(iti) sebi (samo črki zamenjaš... Kako je slovenščina neverjetna!), ker imam premalo ljubezni. Do sebe. In posledično do drugih.

In ti kar sama? Vedno se ljudje temu čudijo. Ja, sama. Ni vedno lahko hoditi sam in osamljenost je ena najtežjih stvari tega sveta. Se pa da hoditi sam po svetu. In proti osamljenosti se da boriti. Sej tudi v dvoje, troje...ni vedno najlažje. In tudi v družbi še več ljudi, si lahko najbolj osamljeno bitje na planetu... Pa saj o tem vedno pišem!
Tako sem tudi na 'samskem' morju spoznala izredno zanimivi osebi in imam družbo za večerjo, pirčkanje ter čik in čvek. Pa obe sta ženskega spola, JBG, če slučajno koga zanima.

In kaj počnem? Tisto kar najraje počnem. Dolgo spim. Pijem pivo. Se sončim. Plavam. Berem. Jem. Berem. Klepetam z mamo po telefonu. Plavam. Berem.  Raziskujem nove kraje. Jem. Pišem blog. Berem. Pijem pivo. Enega prižgem. Poslušam muziko. Vozim se s Corso. Spim. (To ni v zaporedju!).

Brez TVja in računalnika sem. Se mi je prvi večer skoraj odpeljalo, drugi je bilo pa že čisto vseeno. Vsekakor bom pa takoj, ko pridem v 'realnost', pogledala ta novo sezono Game of thrones.

In kaj bom počela sedaj? Pojedla pašto od kosila, odprla mrzel pir, globoko vdihnila vonj po soli, morju in borovcih, še enga prižgala in... Naprej je pa res še predaleč.

Ena sama kuhna

Redko občutim samoto, a kadar jo, me boli bolj kot strto srce, brca z mezinčkom v rob postelje ali ruk komolca v kljuko od vrat. Trenutki, ko se mi zdi, da me čisto nihče ne razume, ko pogovorom manjka soli in popra in se vse vrti v smeri- kdo je koga prevaral, kdo se ločuje, kdo je bil pijan v gostilni in kje je cenejša kokakola, se naberejo, in baterije se ob takih nebulozah še hitreje praznijo.

Najbrž sem res čudna, a taka vrsta plehkosti me moti bolj kot kdajkoli. Zavedam se, da preveč soli škodi, brez nje je pa vseeno vse brez okusa. Pravijo, da se človek na neslano in nezačinjeno navadi, ampak jaz se nočem in ne zmorem navaditi. Vsaj malo začimb, ki dajo prijeten in blag okus in življenje postane takoj bolj užitno, kajne?

Življenje je pravzaprav kuhinja. Kako ga kuhaš, je odvisno od izkušenj, prakse in učitelja, kako ti predstavi vse tehnike in postopke. Odvisno je koliko in kolikokrat ga prakticiraš. Ali pa se pač zadovoljiš samo z instant zadevami, jajci in hrenovkami. Odvisno je tudi, koga povabiš, da bo s tabo jedel. Lahko te gostje, ki imajo poln trebuh dobrot in veseljačenja, puščajo samega, s kupom nepomite in zapečene posode. In usoda je že taka, da si ravno takrat brez Jara in Vilede ter pomivalec ne dela. Vsake toliko pa se taki gostje radi vrnejo po repete. Ker je bilo res okusno, pa še kak recept bi radi. 

Lahko pa kuhaš tako zanič, da nobeden noče jesti te tvoje kuhinje. Vse se zažge, ni tiste sočnosti, pivo je toplo, vse je istega okusa, zanič.

Ja, življenje je kuhinja in jaz sem edini njen Masterchef. Jaz vabim goste in samo jaz nosim odgovornost, kako bo kakšna jed uspela, katere sestavine bom izbrala in kdo bo moj pomočnik. Jaz vabim, jaz zaposlujem in jaz odpuščam.

In včasih je treba staro kuhinjo zapreti (pa čeprav je bila okusna) in začeti na novo. Mogoče z novimi sestavinami, novimi okusi, ki omogočajo, da začnem boljše kuhati, manj zažgem in izsušim ter tako privabim tudi nove goste. Tisti, ki pa me imajo zares radi, bodo sprejeli nove okuse in prihajali ne glede na vse. Pomagali mi bodo začiniti jedi z lastnimi začimbamu in na koncu tudi pomiti posodo in pospraviti nered, ki je pri vsem tem nastal.

Le tako bomo skupaj lahko zajemali življenje z veliko žlico... 

Križ, mobitel in žara

Že od ponedeljka me nekaj prav na počasi žre in gloda. Saj na zunaj (beri na kilogramih) se mi ne pozna, nič bat. Mogoče bom kvečjemu kak ulkus na dvanajstniku pridelala, to bo pa od metabolitov take vrste žretja tudi vse.

Bil je pač malce drugačen ponedeljek kot je navadno v moji rutini, S službo sem končala nekoliko prej, ker sem šla na pogreb. Zaključila sem z vsemi obračuni, papirji, pospravila kartone, se poslovila od sodelavk in pacientov, ter sedla v svojo staro Corso. V tej mrzli zimi sem na novo spoznala marsikateri njen vzdih in škripanje, odpadla plastika iz sprednjega odbijača pa še vedno čaka na 10 minut mojega časa, da jo poskusim namestiti na ustrezno mesto. Do strehe in še čez umazana od smoga in sezonske porkerije, z obrabljenim in zaradi tega tudi skoraj neuporabnim zadnjim brisalcem in utrganim kablom za ogrevanje zadnje šipe, me preseneti, da me ta moja stara cajna spominja name. Na zunaj vsa razštelana, ampak še vedno dela in pridno uboga vse komande... Obljubim ji, da jo pa bom res kmalu porinila v eno avtopralnico in ji nudila en XL tretma, brez voskanja. Še nalijem tekočino za pranje vetrobranskih stekel in speljem.
Ker je pa moj cilj pogreb, se zapeljem še mimo Žal (alias Plečnikove Terme), da kupim za pokojnega skromno rožico. Čisto tako, ker sem to sama hotela in želela, kljub temu, da so svojci sveče in rože hvaležno odklanjali v dobordelni namen. Pač nadvse skromnen 'hvala' za vse dobro, kar mi je pokojni dobrega izkazal.
Parkiram in se s hitrim korakom odpravim proti cvetličarni. Res je, lahko bi izbrala kako drugo lokacijo za nakup te zadnje vrtnice, a če si z nekimi storitvami preverjeno zadovoljen, ne boš šel drugam.

Pa med hojo zagledam pogrebni sprevod. Iz spoštovanja se ustavim in opazujem. Spredaj vozek s cvetjem. Nato župnik, ki mi je deloval zelo hiteče, naveličano, živčno si popravlja si kapo, ki mu je zlezla na eno stran glave, vmes ošini  zapestno uro. Zraven moški, ki nosi v eni roki križ, z drugo roko tipka po mobitelu. Za njima pelje še en vozek- najbrž  z žaro in in zadaj stopa par ljudi (mislim da 4 ali 5 oseb), verjetno svojci, družina, prijatelji... Iz zvočnika doni meni zelo ljuba Marijina pesem Dajte mi zlatih strun, v bližnji kavarni delavci naročajo kavo in pivo ter se glasno pogovarjajo, iz megle letijo mraznice... Sprevodek se oddalji, par, ki stoji pred mano nadaljuje svojo pot, jaz pa tudi.
Misli mi pa švigajo po moji omejeni pameti in si mislijo vse mogoče.
Priznam, sama sem navajena drugačnih pogrebnih sprevodov in drugačnih navad. Spomin na pokojno Zorko in slovo od nje je v teh dneh še kako živ (ju3 bi namreč imela rojstni dan)... Nehote primerjam ravnokar videno (doživeto?) slovo z Žal z njenim slovesom in še s tem pogrebom, katerega sem se udeležila.

Nobeno slovo ni cel žur. Sploh, ko nekdo umre. Navade in želje so različne, zmožnosti tudi. Vse to razumem. Če nekdo želi na zadnji poti magari samo eno osebo, pa naj bo tako (čeprav sem mnenja, da je to precej ozkogledna in v neki meri celo zelo sebična želja). Če nekdo želi, da se ga pokoplje v krsti, naj bo tako. Če nekdo hoče biti žgan, naj bo pač tako...
Si pa vsak zasluži na zadnji poti in še po tem, spoštovanje.
Ta človek je bil pač od nekoga sin, hči. Ta človek je zagotovo imel nekoga v življenju, ki ga je ljubil. Ta človek je imel nekoč nekoga, s katerim se je jokal, smejal, klepetal. In res, verjetno je ta človek kdaj koga prizadel, ranil, mu obrnil hrbet. Ta človek pač ni bil svetnik. Bil je (ali res samo?) č(Č)lovek.

https://www.youtube.com/watch?v=L3wKzyIN1yk


In kaj me pri vsem tem 'žre in gloda'? Celoten prizor s Plečnikovih Term. Najbolj moški, ki je nosil križ in tipkal po telefonu. Dvomim, da je prejel življenjsko pomembno sporočilo in tudi ni potreboval navodil za pot do parcele, kjer stoji grob. Sama sem te vrste zasvojenka, ampak v takih situacijah ga dam na tiho in pospravim daleč od oči in prstov. Tudi župnik ni dajal ravno vtisa, da je pri stvari. Pač obveznost, za katero upa, da bo kmalu minila, ker ga verjetno čaka še kaka ura ali dve verouka, konferenca, sestanek s starši birmancev, mogoče še kak pogreb...
Par žalujočih, ki so dajali vtis osamljenosti in neke nepristne skromnosti. Kot, da so se po pomoti znašli tam.
Absolutno,  da ne poznam ozadja, niti pokojnika, sanja se mi ne, pravzaprav nimam pojma o ničemer. Res je tudi, da imam precejšnjo domišljijo in sem najbrž vse skupaj preveč pompozno doživljala.

Menstruiranje

Je že kdo kdaj občutil, kako je, ko ti prsni koš stiska neznosna teža misli, skritih čustev, ti pa še vedno poskušaš ujeti vse, kar ti je  do sedaj ušlo… ali v obliki zmedenih stavkov, dvoumnih SMSov  ali pa v obliki iskric v očeh?  Ko bi si vendar tako  rada očistila solzne kanale in si dala duška izbruhati vse svoje slabosti, neodločnost in svojo grdost. Četudi po fasadi. Ali pa v Jupol kanto. Pa ne gre. Zavora drži ko blesava. Bi raje uporabila kako drugo besedo, pa so mi rekli, da imam, za  žensko, ki hodi v cerkev, preveč sočen besedni zaklad. Bo že nekaj na tem.  Svetnica pač res nisem in mislim, da sem ambicijo to postati že zdavnaj zakopala na mestu,  za katerega me tudi živ Bog ne bi znal spomniti,

kje se nahaja.

Včasih me prime, da si odprem steklenico Heinekena, Beck's-a … pač tisto, kar je v hladilniku, se zabubim pod odejo in poskusim misliti na nič. Ampak pivo je… Najboljše v še boljši družbi. In tako mislim na nekaj (nekoga?!), kar  (ki?!)  sicer je, ampak obenem nikoli ne bo (moj?!).  Takrat največkrat mižim, ker nočem tega videti. Mižim tako močno, da se mi delajo gube okrog oči, ampak kljub temi, ki si jo čisto hote in zavestno ustvarjam, se vedno pojavi en svetel lik, ki neprestano pleše pod zaprtimi vekami. Čisto fizični dokaz, da tudi v največjii temi, vedno obstaja neka svetla točka. Pa zares verjamem v to?  (Haloooo, dokaz imaš!)

Potem si vrtim natanko tri komade 4 ure nonstop, ki mi vso to situacijo z znanstveno in klinično nedokazljivo angino pectoris še potencirajo, obenem pa se  spreminjam še v vrhunsko pevko in interpretatorko . Tako v intimi svoje sobe s stoječimi ovacijami  in interpretacijami pokurim cca, 100kCal domače kurje župe, ki pa jih uspešno nadomeščam s hmeljevim napitkom.  

Včasih teža karakterja popolnoma zajebe (dokaz sočnosti mojega jezika) čisto vse številke na tehtnici, ki se zdijo v danem trenutku peresno lahke. Hormoni imajo svojo totalka podivjano žurko, jaz lastno privat fešto  in pa prazno škatlo s higienskimi vložki.

Ja, tako je s to stvarjo. Tiste dni v mesecu se ne zdi nič tako zelo simpl…