Ene par ljudi me je v zadnjem času vprašalo, zakaj nič več ne pišem.
Ne pišem zato, ker pravzaprav bi lahko pisala samo o razkuževanju kože na mestu vboda, o pravilni izbiri velikosti intravenoznih kanil, o bolečnosti vbodov v venske valvule in kaj mi sporoča določena višina in frekvenca piska Alarisove črpalke.
Pa sem se nad tem dejstvom zamislila. A mi je res socialno življenje to poletje tako zelo shiralo, da že rabi prehrambeno podporo, da diha samo še s pomočjo OHIO maske in je že na najvišji stopnji vazopodporne terapije? Ja, tik pred reanimacijo je... Nobenega ali nič ne bom krivila za to. Sistema s tem ne bom ne premaknila ne spremenila. Je pa to vse skupaj res en zelo usran, visoko infektiven ter psihičnemu in fizičnemu zdravju nevaren kolitis z obilo izločka... Tako.
In potem me še večkrat sprašujejo, če sem kje koga spoznala, če je kaj novega...itd. Če se bo kdo izgubil v točno določeni zgradbi, na točno določeni ulici glavnega mesta in ga bo zdel 'kolpo di fulmine', ko me bo zagledal s shizofreno frizuro, podočnjaki do kolen in šlaufom špeha čez pas, potem smo priča čudežu. Ker da koga kje drugje spoznam... Ta možnost se enači s čudežem. Pa mi pravijo- prijavi se na kak portal na splet. Veš, ona ga je spoznala, pa ona tud, pa poročila sta se... Hvala Bogu, da jim je uspelo! Moja izkušnja spletnih portalov za spoznavanje je precej drugačna, ampak o tem mogoče kdaj drugič. Najbrž je pri vsem tem problem res v meni...
In kaj je pravzaprav povod, da pišem? Končno se mi je le nekaj zgodilo, kar nima bistvene veze s službo, spanjem, hojo na WC in hranjenjem.
Šla sem z mojim bivšim fantom na pijačo. Ja, tudi to se da speljati brez kakih 'grešnih' dejanj, misli in brez poskusov pogrevanja stare župe. Vsaj z moje strani. Priznam, da me je povabilo zelo presenetilo in za nekaj minut sem skoraj izgubila nadzor nad sabo. Milijon vprašanj se je izoblikovalo v samo en 'zakaj'? in v nekaj 'kaj pa če...?' Pa sem si hitro izprašala vest in si sama sebi odgovorila- Tadeja, lepo ga bo videti in se kaj pomeniti. To te bo razveselilo in razvedrilo. Pejd!
In sem šla. V dobrih dveh urah sem spila svoja dva ta velika pira, skadila pol škatle West duo ta belih, razkazala svoj dar govora in se imela prav zares lepo. Bila sem na pijači s svojim prijateljem in ne s svojim bivšim fantom. To poglavje je zaključeno. Povratno karto za nazaj sem dokončno izgubila in limit je porabljen. Vsaj na moji strani. Zanj pač ne vem in si tega niti ne želim vedeti. Mi je pa pri vsem tem zanimivo to, da se sedaj, po 4 letih razhoda, z njim lahko dosti bolj odkrito pogovarjam in mu povem dosti več, kot sem mu kdajkoli v najini vezi sploh lahko povedala. Pa ne, da se ga bi prej bala ali pa mu ne bi zaupala, sploh ne... Takrat sem želela in zahtevala nekaj popolnoma napačnega. Takrat sem želela, da bi on sam čutil tako kot jaz in mislil tako kot jaz. Da bi sam od sebe prišel meni naproti, jaz pa bi ga samo počakala. Pa to prav nič ne diši po partnerstvu. Zanimivo mi je, da se je najina skupna zgodba morala končati, da sem po toliko letih poznanstva kočno lahko pred njim in z njim 'gola', ne da bi se sramovala same sebe. Pa ne mislim s tem na telesno goloto, da si ne bo kdo ustvarjal kakih napačnih slik in ne bo domišljija preveč delovala. Kot sem že dejala. To poglavje je zaključeno. Mogoče se bova še kdaj videla in šla skupaj na pivo ali dve. Ali pa tudi ne. In tako kot bo, bo popolnoma prav. Nič drugače. Do konca življenja pa bom hvaležna za tisti občutek svobode, ko je duša lahko gola in se je z nobenega razloga nimaš zakaj sramovati! Pa čeprav je za to spoznanje 'kriv' bivši.
Ni komentarjev:
Objavite komentar