Poletje 2016

Ene par ljudi me je v zadnjem času vprašalo, zakaj nič več ne pišem.
Ne pišem zato, ker pravzaprav bi lahko pisala samo o razkuževanju kože na mestu vboda, o pravilni izbiri velikosti intravenoznih kanil, o bolečnosti vbodov v venske valvule in kaj mi sporoča določena višina in frekvenca piska Alarisove črpalke.

Pa sem se nad tem dejstvom zamislila. A mi je res socialno življenje to poletje tako zelo shiralo, da že rabi prehrambeno podporo, da diha samo še s pomočjo OHIO maske in je že na najvišji stopnji vazopodporne terapije? Ja, tik pred reanimacijo je... Nobenega ali nič ne bom krivila za to. Sistema s tem ne bom ne premaknila ne spremenila. Je pa to vse skupaj res en zelo usran, visoko infektiven ter psihičnemu in fizičnemu zdravju nevaren kolitis z obilo izločka... Tako.

In potem me še večkrat sprašujejo, če sem kje koga spoznala, če je kaj novega...itd. Če se bo kdo izgubil v točno določeni zgradbi, na točno določeni ulici glavnega mesta in ga bo zdel 'kolpo di fulmine', ko me bo zagledal s shizofreno frizuro, podočnjaki do kolen in šlaufom špeha čez pas, potem smo priča čudežu. Ker da koga kje drugje spoznam... Ta možnost se enači s čudežem. Pa mi pravijo- prijavi se na kak portal na splet. Veš, ona ga je spoznala, pa ona tud, pa poročila sta se... Hvala Bogu, da jim je uspelo! Moja izkušnja spletnih portalov za spoznavanje je precej drugačna, ampak o tem mogoče kdaj drugič. Najbrž je pri vsem tem problem res v meni...

In kaj je pravzaprav povod, da pišem? Končno se mi je le nekaj zgodilo, kar nima bistvene veze s službo, spanjem, hojo na WC in hranjenjem.

Šla sem z mojim bivšim fantom na pijačo. Ja, tudi to se da speljati brez kakih 'grešnih' dejanj, misli in brez poskusov pogrevanja stare župe. Vsaj z moje strani. Priznam, da me je povabilo zelo presenetilo in za nekaj minut sem skoraj izgubila nadzor nad sabo. Milijon vprašanj se je izoblikovalo v samo en 'zakaj'? in v nekaj 'kaj pa če...?' Pa sem si hitro izprašala vest in si sama sebi odgovorila- Tadeja, lepo ga bo videti in se kaj pomeniti. To te bo razveselilo in razvedrilo. Pejd!
In sem šla. V dobrih dveh urah sem spila svoja dva ta velika pira, skadila pol škatle West duo ta belih, razkazala svoj dar govora in se imela prav zares lepo. Bila sem na pijači s svojim prijateljem in ne s svojim bivšim fantom. To poglavje je zaključeno. Povratno karto za nazaj sem dokončno izgubila in limit je porabljen. Vsaj na moji strani. Zanj pač ne vem in si tega niti ne želim vedeti. Mi je pa pri vsem tem zanimivo to, da se sedaj, po 4 letih razhoda, z njim lahko dosti bolj odkrito pogovarjam in mu povem dosti več, kot sem mu kdajkoli v najini vezi sploh lahko povedala. Pa ne, da se ga bi prej bala ali pa mu ne bi zaupala, sploh ne... Takrat sem želela in zahtevala nekaj popolnoma napačnega. Takrat sem želela, da bi on sam čutil tako kot jaz in mislil tako kot jaz. Da bi sam od sebe prišel meni naproti, jaz pa bi ga samo počakala. Pa to prav nič ne diši po partnerstvu. Zanimivo mi je, da se je najina skupna zgodba morala končati, da sem po toliko letih poznanstva kočno lahko pred njim in z njim 'gola', ne da bi se sramovala same sebe. Pa ne mislim s tem na telesno goloto, da si ne bo kdo ustvarjal kakih napačnih slik in ne bo domišljija preveč delovala. Kot sem že dejala. To poglavje je zaključeno. Mogoče se bova še kdaj videla in šla skupaj na pivo ali dve. Ali pa tudi ne. In tako kot bo, bo popolnoma prav. Nič drugače. Do konca življenja pa bom hvaležna za tisti občutek svobode, ko je duša lahko gola in se je z nobenega razloga nimaš zakaj sramovati! Pa čeprav je za to spoznanje 'kriv' bivši.

Zbogom!

En teden mineva odkar sem v svoji roki držala enega izmed najtoplejših, najmehkejših, najtrdnejših in najljubših parov rok. Mogoče je popolnoma neprimerno, da o vsem tem tako prosto govorim in ne zadržim intimnih trenutkov zase, ampak bolj kot razmišljam, bolj mi postaja jasno, da je to moj način. Pa še Dušan me vedno spodbuja, naj kaj napišem (dobro dene moji samovšečnosti).

V občutljivih trenutkih prizadetosti, žalosti, občutka nemoči, ti družba in kapitalistična mentaliteta ne dopuščata, da se od svojega dragega lahko v miru posloviš, žaluješ in to mi vzbuja nehoteno zaskrbljenost.
Zanimivo mi je opazovati, kako lahko npr. Timi, Lara, Maruša... radoživi in prijetni podkrajski osnovnošolci, premorejo daleč več sočutja in čustvene inteligence kot marsikateri bolj izobražen, ugleden, starejši, tako imenovani odrasel ali zrel človek. Človeka še zdaleč ne naredi diploma in vse šole tega sveta ti tega ne morejo dati, če Človeka ne najdeš v sebi in ga polno živiš... (do te misli me je napeljalo dogajanje v tem tednu, ko je bilo najtežje že zdavnaj mimo in se je življenje začelo postavljati v nove-stare tire).
Pa vsi tako radi pogodrnjamo nad današnjo mladino, pri tem se pa ne zavedamo, da je to ogledalo vzgoje in zgleda nas, odraslih. In glede na vse dogajanja, opažanja, je naša prihodnost, kljub moji optimistični naravnanosti, res temnih barv, zasluge si pa lahko pripišemo le sami. Ko nas bodo lastni otroci pozabili, zavihali nos nad nami in nam obrnili hrbet, takrat bo prepozno za vse vzgojne ukrepe, ki smo jih namesto ljubezni ubijali v mlade glave... Ampak... Moj namen še zdaleč ni pridiganje in učenje, kako vzgajati, ker sama otrok nimam. 

Zorka ni imela nobenih posebnih šol, samo nekaj razredov italijanske in kasneje slovenske osnovne šole. Pisati in brati slovensko jih je učil takratni župnik. Dostikrat se je spominjala teh časov in se opravičevala, da ne zna ne prav slovensko ne italijansko. Za vedno bo njena beseda in rahlo oglat rokopis živel v moji spominski knjigi, ko mi je napisala eno izmed najlepših in najpomenljivejših popotnic v odraslo življenje: Tadejčka draga pomni: Bog je sreča naša. Čisto srce, čista duša le radost prinaša.
Vedno me je klicala Tadejčka, mogoče le izjemoma brez te pomanjševalnice, ampak se res ne spomnim kdaj. Mogoče bi kdo rekel, da sem bila pocertana iz njene strani in popolnoma prav bi imel! Ni me (nas) certala z materialnimi stvarmi, ker si je to zaradi osnovne kmečke pokojnine težko privoščila. Certala nas je s tistim, kar smo najbolj rabili- s pogovorom ob sladki in vodeni kavi, s svojo iskrivostjo, nadvse zdravim pogledom na ta svet (ki je bil zelo napreden!), s tem, ko me je kot otroka praskala z od dela hrapavo roko po hrbtu, ko je le-ta srbel, s tem, ko nas je zbirala in povezovala med sabo, še posebno v času njene bolezni.
Bila je izredno čuteča in pronicljiva. Znala je videti človeka in se z njim pogovarjati. Še sama nisem vedela, koliko ljudem se je znala približati v pogovoru samo s tem, da je znala poslušati. Kakšen zgled v poplavi vseh brezveznih in praznih besed!
Kljub temu, da ji bolezen ni več dopuščala iskrivih misli in jo je priklenila na posteljo, je tako rada poslušala naše dogodivščine. Ko smo z Marjeticami sodelovale na predstavitvi poti Via Alpina, je komaj dočakal, da sem naslednje jutro prišla na obisk in ji vse poročala... Kako so se ji svetile očke, ko sem ji poskusila z besedami orisati prekrasne podobe narave, gora... Z velikim naporom mi je pritegnila pri pesmi Pod rožnato planino... Ni več zmogla...
Svojo bolezen je vdano prenašala in svoje usode ni objokovala in obžalovala. Čeprav jo je vleklo ven, na sonce, v Grič, med njene rože, na Rovno, na njeno njivo, k Sv. Duhu, v Babn'co, k maši...
Vsako nedeljo je še posebno rada prisluhnila sveti maši po radiu Ognjišče, za Veliko noč še posebej... Šepetaje je pela ALELUJA in si dirigirala z desno roko. Ko sem jo vmes spraševala,če je žejna, mi je rekla, da naj bom tiho, ker pri maši se ne klepeta... 

Vedno sva se pogovarjali odprto, o vsem možnem. Vprašala sem jo (bolj za hec), če naj si najdem kakega deca. Brez zadrege in premišljevanja je ustrelila JA. Če bo ta prav.

Oh, Zorka... Ali te res že en teden ni med nami? Zdi se mi tako daleč nazaj... Do konca si skrbela zame, za vse nas. Tudi tako, da sem bila lahko s tabo, ko si rekla svoj zadnji amen. Izpolnila si mi željo, da sem lahko skrbela zate (levji delež je seveda nosila moja mama) do zadnjega diha. Tako, kot si se tudi ti do konca razdajala za nas. Ni bilo vedno lahko in trpeli smo s tabo, ko so prišle krize slabega počutja, nemira, nemoči. Še sama si rekla, da ko pride tako obdobje, še sama ne veš kaj ti je. Bolečina ti je bila prihranjena. 
In uspela si odpustiti tudi tistim, ki so te najbolj prizadeli. Kapo dol!
Vedno si se rada smejala in tvoji zadnji nasmeški so bili najbolj lepa in svetla stvar, ki sem jo doživljala.

Hvala ti za vse to! Hvaležna in srečna sem, da sem lahko bila s tabo skoraj 31 let ... Če bi le lahko, bi moj egoizem to rad podaljšal tja, v neznano neskončnost, ampak to je to. Dovolj časa mi je bilo dano, da sem se učila iz prve roke, kako biti človek z ljudmi, kako ne škodovati ne ljudem in ne živalim, kako spoštovati in občudovati naravo ter imeti občutek in posluh za vse lepo. Žal mi ni za nič, razen, da bi še večkrat šle skupaj v opero, z vlakom na Bled in v Međugorje. Mogoče nekoč, v večnosti.

Vsakemu iz srca privoščim tako staro mamo, kot si bila ti, Zorka. 
Naj ti bo lahka podkrajska zemlja in odpočij si med šmarnicami, ki sta jih je zate nabrala Stana in Lea iz Selc in med klečavncmi  (narcisami), ki ti jih je prinesla nečakinja Joža Javrnčkva.

Ne bom jokala, nad tem, da sem (smo) Zorko izgubila, ampak se bom vedno veselila tega, da sem jo sploh imela in da sme imela privilegij z njo živeti!

  

Dobro: slabo (1:0)

Tako rada bi pisala in se vsa razlila po papirju, da bi mogoče občutila vsaj delček lahkotnosti, ki ga nadvse pogrešam.
Pa že nekaj časa ne gre. Kot da je nadvse suh in vroč veter razpihal vse sočne in osvežujoče ideje ter mojo dušo spremenil v puščavo.

Iztrošena in žejna nikakor ne najdem ustrezne pipe, ki bi odplaknila stran ta prah in suhost.
Zavedala sem se, da pride tudi tak dan, ampak ko pride, pride pa vedno prezgodaj. Lovi me več let in uspešno sem mu bežala vse do lanskega začetka zime.

Ko zbiram in nakupujem primerne plenice, hladilna mazila, krpice za umivanje, mleka za telo, otroško hrano, lončke, žličke... me spomini odnesejo v svoje otroštvo. Nadvse brezskrbno, polno dogodivščin in lumparij. Ter predvsem učenja, ki se mi je takrat zdelo nepomembno, tako, mimogrede, ki pa mi je dandanes dobra in še kako potrebna popotnica v življenju.

Še vedno si znam priklicati vonj po svoji prvi fižolovi mineštri in pohanih ribah, ki sem jih pripravila za petkovo kosilo. Petki so pri nas od nekdaj mini post. To je dan za ribe, sir... in rdečega mesa se ta dan pri nas ne jé. Spomin na véliki petek.
Še danes, v obilici dela, hitenja in modernizacije, je petek drugačen kot drugi dnevi. In tako bo najverjetneje ostalo dokler bom živa.
Ne, nisem noseča in nisem v veselem pričakovanju. Pričakujem(o) pa povsem nekaj drugega. Tudi to bo prineslo novo življenje in ogromno sprememb(o). Naš véliki petek.
Biti ob umirajočem človeku je poseben privilegiji. Ko pa je to tvoj najdražji, postane vse malodane čudež in posebna milost, ki jo ponudijo lahko samo nebesa.

Ne, ni peresno in anglesko lahko, ah kje pa! Neprespane noči, obračanje na 4 ure, nega, hranjenje, včasih si čustveno izčrpan in povsen posušen... V bolnišnici je vse na dosegu roke, doma si pa kar prepuščen lastni iznajdljivosti. Ampak se vse prenese. Ljubezen vse prenese. (In pa prednost zdravstvene šole, če sem lahko malce pikra).
Čudeži se dogajajo vsak dan in ob zmedenem in predvsem nesmiselnem pogovoru, ki vsebuje pretežno enozložnice tipa ja, ne, a res, aha..., privre na dan vprašanje: "Tadejčka, kej dejš, a bo zmagalo dobro ali zlo?"
Brez oklevanja okrepim stisk roke in odgovorim, da sem prepričana, da dobro. Pa jo še vedno skrbi in ni čisto prepričana. Pa še enkrat potrdim z obilo optimizma v glasu. Ker dejansko res verjamem v to, kar govorim. In to jo pomiri.
Še nekaj stavkov, nasmeh z brezzobimi čeljusti in že zaspi, kot da bi obrnil gumb. Spokojno, mirno, brez bolečin. Še en čudež.

In potem v tej moji puščavi nevede nastane oaza, v katero se v posebnih trenutkih lahko odmaknem. Rabim to oazo. Kjer sije sonce in pada dež, kjer vonjam slane mokre liste, občutim hlad samote in se zavedam pomena pravega in iskrenega prijateljstva, materinstva, življenja in smrti. Nekateri se v takih trenutkih umaknejo, odzivi nekaterih te presenetijo, nekaterim se vse to zdi brez pomena in nesmiselno. Kako smo si različni! Jaz pa si na ta način namakam in sončim dušo. Upam le, da se pri tem početju, ne utopim in opečem... Ampak ne glede na vse, bo na koncu VEDNO zmagalo dobro.... Kmalu pride Velika noč....