ŽIVLJENJE - LIFE - LA VITA... itd.

Vse se je začelo s sanjami v petek 13. Pač tak datum. Nisem vraževerna, res ne.

Nekako verjamem v to, da je naša usoda vnaprej določena, le poti, ki vodijo k končnemu cilju je več. Sam se pač svobodno odločiš, kam boš zavil.
In nobena petkova 13ka ali pa črna mačka na sredi ceste ali sajast dimnikar tega ne bo spremenil.

Je pa dejstvo, da me vprašanje, ZAKAJ ravno taka usoda za nekoga, ki ga lahko hipno (s)poznam, posede na tako trda tla, da kmalu fašem dekubitus tretje stopnje na trtici, pa še ta tla- kljub trdoti (itak so moje kile spet vpletene), utrpijo neporavnljivo škodo. Ali pa mi dvigne pritisk tja v višave. Najmanj.

Ben, da povem-
sanjala sem, kako na 'mojem' oddelku v sobi 23 na srednji postelji umira pevec neke znane pop skupine. In tokrat sploh ni bilo bistveno to slavno bitje... En in isti prizor celo noč:
'Ne pusti me samega, bodi tu, strah me je, hočem živeti!'
Želela sem se zbuditi, ker sem se na neki točki te more zavedala, da samo sanjam. In sem se prebudila, poiskala udobnejši položaj in sanjala isto naprej...

V službi se dostikrat srečujem z umiranjem in smrtjo. Včasih to mirno prenesem, preživim in vse poteka ustaljeno naprej. Jup, show must go on...

Včasih pa ni tako. Ko te rjave, od joka rdeče obrobljene oči, ki niso stare niti 40 let (a je njihov simpatičen lastnik na smrt bolan), hrepeneče sprašujejo, če bodo še živele...
Le kaj naj odgovorim?!?!? Gladko se zlažem, natrosim nekaj nebuloz, vmes mu še obljubim za večerjo sladoled, ker ne zmorem reči, da je smrt del življenja in da itak to nas vse čaka... Ne v cvetu življenja!

Ljubi Bog, v takih trenutkih te ne bom nikoli razumela in se bom VEDNO kregala s tabo, ker pač gledam po človeško. Ker s svojo omejeno pametnjo ne razumem in resnično ne vidim smisla. Človek, ki bi tako rad živel, je mlad, poln načrtov... Sicer Ti že veš kaj delaš, ampak ne morem si kaj, da po Tadejino ne zaviham nosu, zavijem z očmi in podvomim v Tvoj načrt in izbiro. In si mislim: 'Jao, Bože!'
Vem, da bo tista vedno dobrovoljna in nadzemeljsko potrpežljiva gospa, ki je stara toliko kot moj tata, tudi kamlu odšla... In tudi kmalu ne bom več slišala tistega gromkega barotona, ki mi bo z ištrijansko-primorskim naglasom rekel: 'Lepotica mwja, pupa žlata, dej mi jenumalu za pit!'
ZAKAJ tako kmalu? Zakaj ravno vsi ti ljudje in ravno na mojem oddelku?

Tolažim se, da nihče od teh ljudi ne živi zaman. Vsaka solza, ki jo potočijo žalostni in zaskrbljeni svojci priča o tem. Tudi nešteto dotikov, ki jih puščajo na srcu vsakega, ki so ga srečali v življenju, priča o bogastvu, ki so ga nesebično razdajali vsem, ki so ga le hoteli sprejeti.
In za to sem hvaležna. Pa čeprav sem marsikoga od teh ljudi spoznavala in poznam samo par dni.

Življenje je kot pesem. Včasih je melodija poskočna, večglasna, harmonična, vsebuje solažo ali duet, včasih otožna, težka, neharmonična, težko molovska in popolnom iz ritma. Včasih je besedilo lahkotno, preprosto, enostavno, včasih nerazumljivo, zamorjeno, nesmiselno. Kombinacija vsega tega ter vložena duša pri izvedbi tega štikelca, pa naredi največji hit. Le Pevovodji moraš dopustiti da te vodi in te nauči, kako čim manj fušati... Playback odpade. S tem tako ali tako izpadeš še večja budala.
Torej... Grem še naprej vadit, se 'ublat' in pilit!

10. marec

Moški... Ah, kdo jih pa razume?!?

Danes je god 40 mučencev in ti tipi so si vzeli dan za svojega. Pa le naj ga imajo. Saj so res eni reveži. Pa še ustreza jim, da so reveži :-). Mučenci. Mučitelji?!

Oh... Priznam, da še ne poznam načina, kako pravilno uporabljati moškega. Pravijo, da imajo samo en gumb in ta je za vklop in izklop, ampak meni se zdi, da obstaja vsaj še kakšen za 'standby', pa 'missing', pa 'full gas' pa 'slow down' pa tablica z napisom 'ne moti' pa 'beer time' itd...
In ko že vklopim tako, kot je treba, se vedno neki zgodi, da se moram malce obrniti naokoli. Očitno med tem obračanjem z eno izmed mojih mnogih oblin pritisnem na en drug gumb in vse skupaj potem fardirbam. Ja, pokvarim. In naenkrat, verjetno po nekem čudnem naključju, zopet nekam zadanem in spet vse dela, celo 'full gas' se prižge. In naenkrat... Puffff! Missing.
Ma haloooo, nič jasno.

Srčna frekvenca mi kljub vsej tej zmešnjavi naraste, ko zagledam na FBju tist zelen krogec, ki pomeni, da sva istočasno prijavljena.. Pa tako razmišljam, da bi ga kliknila, pa spet ne vem, kateri gumb bo to zadelo. Ali bo 'ne moti' ali bo normalen čvek ali pa bo celo utripalo povabilo na kavo.
In potem, da smo ženske zakomplicirane oz. iz Venere, moški pa iz Marsa? Mah, zase, pa še za marsikatero žensko bi rekla, da smo lepo iz planeta Zemlja (kako se cenim, pa čeprav brez l'Oreala), za moške pa nisem tako zelo prepričana... Da le nimajo kake veze z Marsovci?!
Ampak... Brez njih nam je res dolgčasno, nezanimivo, pusto in monotono. Brez njih se ne bi v taki meri kalila v pogrešati, besneti, učiti jokati, trmariti, ljubiti, objemati, jeziti se, sanjariti, poslušati travo rasti, šteti zvezde, smejati se lastni neumnosti ter iti po ledu oz.na led (osla puščam ta bot v štali, ker on je že bil na ledu in niti pod razno ne gre več z(a) mano)...

Ah, moški... Kdo bi jih razumel?!?

Pa vse lepo za VAŠ dan!

Polnjenje

Še 1x spat in bo petek. Teden je skrajno nabasan z raznoraznimi dogodki, počutji, kavo, bureki in nonstop prazno baterijo na mojem S5. Revež je naredil običajno normo enega meseca v par dnevih. In jaz sem se končno po 2 letih vsaj delno spoprijateljila s tipkovnico Swype alikakosejižereče. Namera, da bom to svojo igračko v postnem času uporabljala samo za kako res nujno reč, je tako že 16x splavala po vodi.
In tako, kot se pojavi opozorilo na ekranu, da je baterije samo se za 10% in če ga takoj ne vklopim v električno omrežje, bo po hitrem postopku umrl, tudi moje baterije utripajo na LOW.
Pa sem sklenila, tako na hitro, po ši(h)tu, da se grem igrat kmečko deklino v mestu.
Nanesla sem si dokaj neupadljiv make-up in šla peš do Prešerca. Nastavljala sem obraz vetru, ki mi je veselo motal in mežljal lase. Jakno mi je navihano vzdigovalo, da se je kazala čipkasta tunika. Moje konkretne pršute ni to nič motilo, mene pa začuda tudi ne. Pa čeprav sem za hlače imela oprijete sive pajkice in sem najverjetneje izgledala kot mortadela...  Res mi je bilo vseeno!
Svoj pogled sem usmerjala pokončno in še naprej nastavljala rdeča lica hladnemu pišu.
Le naj piha in odpiha vso nesnago, prah, smog, črnino in 97 odtenkov sivine, ki se nabira na meni in v meni. Kako paše!
Zavila sem v MK in našla nekaj hrane za dušo.
Pa sem si v stari Ljubljani privoščila še belo kavo, katero mi je postregel na pogled zelo zanimivo-nenavaden natakar v oranžnih adidaskah, ki so se ujemale z njegovo naravno oranžno barvo las.
Čakaj, a nismo zjutraj na raportu obravnavale Vikinge z doooolgimi rogovi na rošasti glavi?! Hmmmm...

Namenil mi je bleščeč nasmeh in za to je dobil par 10 centov napitnine in verjetno še bolj bleščeč nasmeh nazaj. Odprla sem knjigo in brala, dokler nisem več čutila premraženih prstov in je sonce že izgubljalo moč s svojo mlečno svetlobo.
Življenjenje zunaj je vrvelo skoraj mimo mene, jaz sem si pa v lastnem svetu domišljije slikala milijon slik in podob, ki mi jih je narekovala bukvica pred mano. Skoraj mimo mene?
Ah, ta lušnih primerkov nasprotnega spola pa ne morem spregledati, kljub še tako zanimivi vsebini, a ne?
Zadišal mi je cigaret, ampak sem ostala karakter. Jutri so pevske vaje! Kdo se bo drl?
Za sosednjo mizo je dvema najstnicama neprestano cingljal telefon in vsaka je vneto tipkala po ekrančku. Med sabo se skoraj nista pogovarjali, razen kak komentar, ki je letel na karakterne in inteligenčne lastnosti pišočega. 'Ej stara, kater' debil!'
Pa sem mislila, da je to samo mit... Da se gre na kufe s prijateljico, govori pa ta čas samo telefonček...

In tako sem se odpravila nazaj na toplo. Prevetrena, razmršenih las, svežih misli, s kupčkom knjig pod pazduho. Danes bom brala. Danes se dam na 'POLNJENJE'. Še kaka masaža razbolelega hrbta bi mi nadvse prav prišla, a to je že druga sfera.

Mi je pa prišlo naprej nadvse preprosto spoznanje današnjega dne- človek ni kot naprava, ki se po določenem času izprazni in je za ponovno delovanje potreben samo enourni priklop na električno omrežje. Včasih se je treba odklopiti, da se lahko napolniš. Torej...
CHARGING oz. POLNJENJE.......z ODKLOPOM!