Slovo

V jasnem dnevu priletel je črn vran,

zakrokal v nebo ta zvok nam poznan.

Še zadnji list na bukvi je zašelestel,

v vetru zatrepetal in z njim v neznano svobodo odletel.

Solza po hladnem licu spolzela je,

zelena volnena obleka vase vpila jo je.

Zamrle so besede vse, še telefon molči,

obleka od vse te neizrečene bolečine kriči.

V jasnem dnevu priletel je črn vran,

široko razprl krila, vzel dušo in odletel neznano kam.

Zelena obleka v vetru se suši,

katere skrivnosti med nitkami vse še skriva, oh, za povedat jih ni.

Tega črnega vrana najbrž nihče več srečal nikoli ne bo,

da vprašal bi ga le ZAKAJ? KAKO?

List naj le v večno svobodo odleti, tam najde svoj mir in lepše dni.

Dragi Bog!
Sprejmi ga v svoje toplo naročje. V njem naj se spočije in najde svoj mir. Verjamem v to, da si neskončno dober in usmiljen, ter ga ne boš nikoli obsodil tako, kot bi ga morda mi, skozi svoje človeške oči. Podaj mu robčke, da si obriše solze bolečine, ki ga je strla.
Potolaži vse, ki so ga ljubili in ga ljubijo. Daj jim (nam) upanje, da se nekoč vsi skupaj srečamo v nebeških gozdovih, na skupnem lovu in ob dobri kapljici rujnega.
Hvala ti za to, da sem ga poznala, delala z njim in se tudi od njega učila kako biti človek z ljudmi!
Amen.

Počivajte v miru!