In še takrat
ne, ker si prepričana, da se boš nekako že sama pozdravila, saj si videla že
hujše primere, kot je tvoj.
Kajti: v službi imaš odprte vsaj tri projekte, jutri
si dežurna, pojutrišnjem imaš sestanek, konec tedna greš na koncert, za katerega
imaš karto že pol leta. Aja, pa pripraviti se moraš na predavanje, dve, tri…
In
čeprav te telo opozarja, da nekaj ni v redu, preprosto ni časa za "neumnosti",
kot je obisk zdravnika.
Najbrž bi morala res skoraj umreti, da bi se naučila
reči NE.
Ali pa je tudi to upanje že zdavnaj umrlo in ga ne oživi niti spoznanje, da sem
z zatajevanjem in zanikanjem sebe in svojih potreb izgubila skoraj vse. Tudi
tisto, na kar sem najbolj ponosna – zdravje, energijo in dobro psihofizično
kondicijo.
Pred časom sem doživela eno najhujših bolečin do sedaj. V trenutku nisem mogla
niti držati telefona kaj šele stati na nogah. Mačka sta me nesrečno opazovala,
mijavkala in me butala z glavo, medtem ko sem se sklanjala nad WC školjko in
skušala predihati bolečino, ker drugega kot dihati res nisem bila zmožna. Pa naj še kdo reče, da so mačke hladne in egoistične!
In potem – kot bi nekdo pritisnil stikalo – bolečina je minila. Zakaj bi torej
hodila k zdravniku? Saj se nič ni zgodilo, kajne? Pa večer je, pa vikend in... Hrana je kriva! Čaj in kakšen dan diete pa tako ali tako vse pozdravita.
A se je ponovilo. Tokrat v
službi.
Kaj pa mi je? Moje zdravstveno stanje in diagnoze niso bistvo tega razmišljanja in se tičejo mene. Prepričana sem, da bo na koncu vse
tako, kot mora biti.
Ne pišem tega, da bi zbujala pozornost ali iskala neko
virtualno, (in po mojem mnenju zato nepristno) sočutje. Vsega tega namreč
še zdaleč ne potrebujem.
Kaj pa je potem bistvo te štorije?
Potrdilo se je
nekaj, kar vem že dolgo.
Boljših sodelavcev, kot so moji, NI! Stojijo ti ob
strani – pri delu in takrat, ko si v stiski. Strokovnost, profesionalnost,
iskreno sočutje in podpora… Ga ni večjega zdravila od tega!
Mogoče je smisel te
zgodbe v tem, da nič in nihče ni samoumeven.
Da bi morali vsi po vrsti znati ceniti vsak člen
v tej verigi – zdravnika, ki sprejema ključne odločitve, medicinske sestre, ki
izvajajo njegova navodila, administratorke, ki zapisujejo neizgovorljive
diagnoze, čistilke, ki poskrbijo za čistočo, spremljevalce, kurirke, gospodinje, ki
prinesejo vrč z vodo… Vsak člen je pomemben. Če eden odpove, se veriga pretrga
in ravnovesje poruši.
A nastavitve medicinskih sester so res hecne. Hote
ali nehote prevzemamo vlogo, ko kateri člen popusti ali manjka in ga hočemo nadomestiti.
Zakaj? Je to res
etičnost, empatija, občutek dolžnosti do pacientov, sodelavcev, navsezadnje družbe?
Ali pa
smo res vse malo "usekane" in verjamemo, da če nas ne bo (ker npr. zbolimo in se res ne počutimo dobro), bo šlo vse "cugrunt"?
Odgovor je zelo kompleksen in vsekakor daleč od tega, da je črno-bel. Skriva se
nekje vmes.
Zase vem samo to – (bila) sem "usekana". In ta boleča izkušnja me je
naučila, kaj pomeni ignorirati lastno telo, lastne občutke in očitne znake, da
je nekaj res narobe.
Najbolj boleče in nezdrave stvari so se mi vedno zgodile takrat, ko sem zatajila
sebe in sem vse stvari hotela rešiti sama in na svoj način.
Mogoče je smisel te zgodbe, da zaradi lažnega občutka, da imam(o) vse pod nadzorom, izgubljam(o) stik s saboj in nehote prizadenemo tiste, ki jih imamo najrajši.
Bo kdaj boljše? Najbrž ne.
Ali pač vendarle obstaja upanje, da ne bom več tako zelo 'usekana' in tak 'kontrol frik'? Bom to lekcijo končno enkrat za vselej dojela?
Biti
medicinska sestra je res posebna diagnoza. In če ti je zraven ime še Tadeja...
Ja… k zdravniku greš samo takrat,
ko umiraš.
