Medtem ko čakam, da se mi zagreje kopalnica, pišem.
Poti, kako sem prišla do doma se ne spominjam najbolj,
verjetno sem pa po stari navadi na AC prekoračila omejitev. Divjadi tokrat
nisem srečala nobene, samo sosedovo mačko, ki se je modro odločila, da ne bo
prečkala ceste. Skuhala sem si kavo iz kafetjere. Učim se namreč tudi
uporabljati kafetjero. Do sedaj se je pri meni kuhalo kavo izključno samo v
džezvi. In copram: koliko vode, katero stopnjo plamena, koliko kofeta, kako ga
poravnati, na kakšen način, koliko moči pri tem uporabim… Ker kuha in pitje
kofeta je obred. Svojevrstna meditacija, ki me umiri, potolaži in včasih celo
pomaga držati odprte oči.
Sem po dežurstvu. Več kot leto je že odkar se srečujemo s
spremenjeno organizacijo, kjer se navodila spreminjajo iz ure v uro in od kar z
minimalno kadra dajemo maksimum. Kdor ni zraven, ne ve. Včasih se čudim lastni
nevednosti, naivnosti (neumnosti?!) in po tej poti nekako razumem vse, ki
sodijo, kritizirajo in pametujejo. Ker še mi, ki smo v tem konfuznem sistemu,
ne razumemo prav dobro, se tem ljudem niti sanja ne! Spuščati se v debate in
razlagati resnično nima smisla, ker vsa ta izkustva so tako zelo različna in v
tem primeru je empatija samo blagozvočna beseda, katere definicijo poznajo
skoraj vsi samozvani novodobni guruji osebnostne rasti in poznavalci knjig za
samopomoč. Ostra? Ja, življenje me zadnje čase krepko brusi, da iz jedilnega
noža postajam kot skalpel. Zelo lahko je namreč reči, da nekoga razumeš… Ker,
za skuzbuh, kako boš razumel nekoga, ki povprečno preživi 250 ur na mesec v
službi, lula max. 3x na dan, deluje na suh kruh, rjave pikaste banane in 2 dni
odprto in postano radensko?!
-Kaj se pa tako grebete, zraven pa lahko po mili volji še
kradete, pa goljufate, kofe pijete in čikate… In za to še dobivate bajne plače
in dodatke!
Do danes res nisem vedela, da grebatorstvo, kofetanje in
čikanje povzroča krvava znamenja na uniformi in še ostale lepljiva, smrdljiva
in multibarvita znamenja na uniformi, srage krvi po komolcih in mokroto
(ne)znanega izvora po stegnih ( ja, lahko bi bila to vsebina mehurja in tiste
odprtine, ki določa moj spol, saj 14 ur nista videla WC školjke, ampak ni).
-Kaj jamraš, saj si se sama odločila za ta poklic!
Absolutno je res. Odločila sem se, po mojem mnenju, za
najlepši poklic, ki sem si ga lahko izbrala. Bi pa sedaj krepko premislila, če
bi vedela, da moram za potrebne pripomočke, ki jih za normalen potek dela
uporabljam, skorajda moledovati in pisati obrazložitve, zakaj vse to rabim in
prosjačiti. Premislila bi, če bi vedela, da moram nositi s sabo olfa nož,
izvijač in jupol barvo, da lahko delam v približno spodobnih prostorih.
Premislila bi, če bi vedela, da se moram spremeniti v Terminatorja in v tank
vsakič, ko reanimiram in ko vpisujem podatke v zdravniško potrdilo o vzroku smrti…
Včasih, kot mlada sestra, sem o podrobnostih dogodkov v
službi pripovedovala v klapi. Pa so vsi le zavijali z očmi nad vso to 'namišljeno'
znanstveno fantastiko in kaj hitro se me je prijela značka 'drama queen'. Sedaj
se raje držim varnih tem o vremenu,
avtoservisih, TV serijah in frizerskih tračih. Včasih pa še dneve zatem pomislim,
s kako pisavo sem v tisti rumeni zvezek vpisala od nekoga mamo, ženo, hčerko,
prijateljico. Ja, življenje teče dalje, svet se vrti naprej, čas se ni ustavil.
Delček mojega srca pa postane kamnit in neuporaben. Vržem ga stran. Ampak, glej
ga, zlomka, že ko navlečem nase uniformo, prileti nazaj in se spremeni v žilavo
meso, ki se zlepa ne utrudi in ki ga zelo malo stvari preseneti in vrže s tira.
Ja, zato delujem(o) terminatorsko, zato delujem(o) hladno, čudaško. A to meso
ni nikoli več isto. Čuti še več in še bolj. In tako smo Terminatorji(?!?) z mehko
sredico, katero razkrijemo in pokažemo le redkim Izbrancem.
Sistem je pogrnil na celi črti. Zmanjkuje moči in volje, da
bi ga spreminjali. Ubija v nas željo po spremembah in v nas nastavlja
nastavitve neke lažne humanosti in etike, ki so si jo, Veliki, sami zamislili.
In ko pride 10. v mesecu…. Zato je
toliko odhodov. Priznam, da v zadnjem času tudi sama večkrat razmišljam o tem. Da
se za zmeraj poslovim od poklica, za katerega živim. Medicina je res
brezkompromisna. A si noter ali pa pač ne. Ne pozna polovičarstva. Gre na vse
ali nič.
Ničesar drugega ne znam. Šla bi v šank. Tam bi našla vseh
vrst paciente. Brez nevarnosti, da bom nekoga ubila, če mu namesto špricarja
postrežem s pivo. Bila bi profesorica slovenščine, pa pravijo, da se moram
sprva sploh naučiti govoriti slovensko. 1x Primorka, VEDNO Primorka!
Bi pisala knjige, kolumne, se šla profi blogerko, pa… Smo
premajhni in zasičeni. Bi, bi bi… pa nimam jajčnikov! In preveč ljubim!
Ljubim medicino, zdravstvo in navsezadnje čutim neko
neverjetno pripadnost ekipi, katere del sem. Ker… Sistem povsod enako zavožen, ekipa
je pa tisti blažilec, ki umirja, spreminja, sprejema, daje zagon, tolaži, opominja,
izboljšuje. In take ekipe zdravnikov, medicinskih sester, administratork,
kurirk, strežnic, katere del sem… zlepa ne srečaš. Služba je služba, družba je družba. Ampak,
kjer se vse to vse skupaj profesionalno prepleta, je pa to to. Žal pa je kljubovanje
sistemu, ki si prizadeva to normalno, zdravo in toplo profesionalnost razbiti
in uničit, zelo velik zalogaj in pijavka dragocene človeškosti in energije. Ne,
kljub vsemu, nismo Terminatorji in stroji. Smo ljudje, ki delamo z ljudmi in za
ljudi. Smo hčere, matere, žene, sinovi, možje, očetje, ljubimci, ljubice,
prijatelji, prijateljice.
Ne želim(o) in nočem(o) postati avtomati, se dreti z
naveličanim glasom 'NASLEDNJI' iz ordinacije, zdraviti in gledati izvide brez
da bi zares pogledali in potipali človeka pred sabo in si vsakodnevno
izrezovati dele srca, polne bolečih, bolnih, tragičnih zgodb in jih metati
stran. Ne, nismo se odločili za to. Nisem se odločila, da bom Terminator in
Tank. Edini T bo prva črka v mojem imenu.
F*** the System!
