Tako. Prva žehta v lastnem pralnem stroju je oprana. Dopustniška žehta.
Zopet me v ponedeljek čaka delovna rutina, uniforma, ki je dispnoična (težko diha), nošenje zaščitnih mask, vonj po razkužilu in dezinfekcijskih sredstvih. Pa nič slabega v tem. Tudi v službo hoditi je lepo. Večinoma zelo lepo, včasih pač malo manj. Najmanj takrat, ko sem dežurna in vem, da bo treba 32 ur preživeti in zdržati dirjanje iz ene sobe v drugo, iz endoskopij na oddelek, pa zopet v sprejemno ambulanto, pa mogoče vmes še na kako drugo kliniko. Ko vem, da sem odvisna samo od sebe, in moram obvladati, poleg svojega delovišča, še XY število drugih. Da pa o tem, da smo prej in in tudi po tem, še najbolj pa, ko pade noč (o, ja, noč ima svojo moč(, administratorke, čistilke, električisti, serviserji zgaranih in na 3/4 odpisanih infuzijskih črpalk, računalničarji, informatorji... ne izgubljam niti besed.
Priznam, da me je bilo letošnjega dopusta malo strah. Ker... Vsa ta negotova situacija s Coronavirusom, pa rada imam stvari vsaj približno naplanirane (oh, ti moji 'plani'). Zdaj to, zdaj to, pa od tega do tega to. Vsaj približno. Letos pa je vse viselo v zraku. In ko mi je že skoraj vse padlo dol in sem že začela furat safr in vzdihovati: 'Ne grem se več! Ne morem! Ne bo mi uspelo! Dosti imam...' (to so tisti oštevilčeni vzdihi iz naslova!) se je v meni zganila tista ponosna trmica, ki je govorila nasprotno: 'Daj! Zmoreš! Ostani v igri! Naredi to! Saj bo šlo! Če ne poizkusiš, ne veš! Nimaš kaj izgubiti, pridobiti pa!'
In sem jo poslušala. Skoraj v zadnjem trenutku. Veliko stvari se je zgodilo. Tudi ena taka:
Pila sem Petrolovo kavo za na pot na počivališču AC Divača- Koper (vedno je to moj postanek na poti proti obali). Goltala sem vroč latte macchiato in zraven cmok, ki se mi je že po poti proti Razdrtem nabiral v grlu.
Tista, deprasta Tadeja, mi tokrat ne da miru in je precej glasna: 'Ja, zopet si sama. Nikogar ni. In vidiš, da ga tudi ne bo. Že 7. poletje. In še 7x7. Sama si si kriva. Nesposobna. Nimaš pojma. Nič ne znaš'...
Gledam prometno smerno tablo in res nisem vedela, ali bi obrnila nazaj proti domu ali bi šla naprej. Vse imam napakirano, vse s sabo in jaz bi najrajši šla domov.
Piska MSN. Silva mi sporoči, da je pripravila vse (zlata Silva❤️), vse me čaka. Tudi ta velika soba, s ta veliko posteljo. Lahko zbiram...
Kave niti ne okušam (ne, nisem COVID +), ker z jezikom lovim solze z lic. In samopomilovalne solze so res najbolj grenke.
Še enkrat piska MSN. Čeprav piska za vsa sporočila enako, sem točno vedela, kdo in kaj piska. Upanje utone in cmok me skoraj zaduši.
Milijon misli švigne skozi možgane in srce, prevlada ena: 'Ne pusti, da je tvoja lastna sreča in veselje odvisna od kogar ali česar koli, razen od same sebe. Zaman ti je vsa meditacija, zaman ti je osebna rast, zaman je vse preteklo delo, če polagaš svoje upe in pričakovanja na druge ljudi. Krivično je, da svojo lastno srečo pogojuješ na drugega in pričakuješ, da ti jo bo kdo dal. Sama si za to odgovorna. S A M A!
Zopet piska MSN.
Povedala sem Silvi, da se je zaman trudila s ta veliko sobo. Bom v kar ta mičkeni. In da mi je hudo. In žal. In Silva mi točno to napiše, kar sem malo prej pomislila: 'Sama si odgovorna za svojo srečo. Ne drugi človek.'
Oh, Silva... Jasno mi je, zakaj je pri tebi in Sanji vedno tako lepo!
Vžgem Đorđa, zberem znak za Koper. Grem.
In sedaj, ko je žehta že skoraj suha, krama razpakirana, plevel na rožnem vrtičku oplet, drva pokrita in ko sem premetala tono in pol lesnih peletov, razmišljam, zakaj sploh to obelodanjam. Saj je tako že vse mimo.
Ne, ne zanimajo me (več!) všečki, pohvale. Iz podobnega razloga- ker kaj pomaga, če sem drugim všeč (mar sem jim čisto zares?), s sabo pa se ne morem pomiriti in tako samo sebe všečkati. Bolj me zanimajo človeške dogodivščine in prigode ter potem debate, ki iz tega nastanejo. V smislu: 'Tudi meni se je že to dogajalo in veš, kaj sem potem naredil/a,' ali pa ' nikoli nisem niti razmišljal/a o tem, ker pri nas pa to, pa to počnemo', ali pa 'A veš, da se mi meni isto dogaja, pa nočem o tem govoriti, ker me vsi samo čudno gledajo...'
Mogoče pa ravno kdo stoji pred kako tablo in ne ve, kam. Pa koleba med smerjo 'safr' in 'užitek' in golta nevidne cmoke po grlu. Pa bo poguglal, fejsbukal in mogoče se bo lažje odločil.
Ker res ni vse safr in tudi ni vse užitek. Lahko se hitro vse spremeni in hitro lahko postane užitek safr, če te pri tem vodi ugajanje ali ravnanje v smislu: ker vsi tako počnejo, ker vsi pravijo da je tako dobro in se spodobi...
Početi tisto, kar tebe osrečuje in izpopolnjuje, ne glede, da bi nekdo drug delal čisto drugače kot ti... To je nekako to. Recept za užitek. Ker si ti TI in ne oni drugi.
Če pa delaš nekaj zato, da želiš ugajati drugim in dosegati neko njihovo normo... Recept za safr. Edino, če si mazohist. Potem pa lahko. Pač furaš safr. In ti je s5 fajn. Bistvo.
