'Jaz bi pa tukaj bila doma, ko bom velika!' sem si sama pri sebi zaželela nekega zgodnjega jesenskega dopoldneva davnega leta '94.
Vsaj mislim, da v tem trenutku nisem bila še lastnica dvomestne starostne številke in da je to bilo leto, katero smo v osnovni šoli obeležili obletnico bitke Castrum ad Fluvium Frigidum.
In smo jo obeležili tako, da smo šli na športni dan iz Podkraja v Hrušico. Do Ad Pirum. Pogledat obzidje, obnovit znanje iz zgodovine in na Lejtuco igrat 'Med dvema ognjema'. Peš, po glavni cesti, brez pločnika, približno 25 otrok in 2 učiteljici. Teta Elka (naša šolska kuharica) je pa ta čas kuhala šipkov čaj (ki smo ga učenci sami morali nabrati) in pripravljala sendviče z mortadelo, ki nam jih je najbrž sama potem dostavila. Pešakali smo 5 kilometrov poti, po kateri so stopali že stari Rimljani v svojih šklepetajočih oklepih in sandalih, če so hoteli najhitreje do Emone in še naprej.
In na tej poti sem jo zagledala.
Z novo streho je stala tam, sredi gozda, ob robu travnika, obsijana z jutranjim soncem, ki jo je oblilo s postojnske strani. Na prag je prišla teta Vidmarjeva. Tončka so jo klicali. Na široko nam je odprla vrata in se razveselila nas, vaških mulcev, kot da bi bili najmanj predsednik Kennedy v najlepših in najboljših letih.
'Sagurnu ste žejni. Nate, dejte si vzet za pit, vtrwoc.' In je že mešala Jaffa sok iz 3 litrske kantice. Ali pa je bil morda Pingo. Vsekakor je bil odličen, glih prav sladek in prijetno osvežilen.
'Čigava si pa ti? Pa ti? Čigav pa ti? A, Špivcev si. A ti pa Kožmanova. In ti Čebokeljnova...
Dejte prit še kej!'
'Jaz bi pa tukaj bila doma, ko bom velika!' sem pri sebi zavzdihnila. Nobenemu nisem takrat za to povedala, a na to hiško nisem nikoli zares pozabila.
In tako sem postala velika in odrasla in želja po samostojnosti in lastnem domu je rasla skupaj z mano. Vedno pogosteje sem pomislila na to hiško, sploh ko sem kot študentka kelnarila pri Stari pošti in se zaklepetala z Lojzetom Vidmarjevim, ki je redno prihajal na deci refoška. Teta Tončka je bila že pokojna.
In zgodilo se je, da so Nebesa hotela imeti Lojzeta zase. Da bi tam špilal briškulo in tršet, streljal s pištolo, pil refošk in kadil cigarete. Bil je še mlad. Po moje okoli 65.
Tako je številka 98 leta 2010 ostala sama. In 3 leta za njo sem ostala 'sama' tudi jaz. No, samska.
Zakaj? Kako? Pač tako. Lahko si še tako dober statik, z diplomo in vsemi temi monadami, tečaji, seminarij... pa se ti vse podere v prah. Ker ti manjka tistih življenjskih šol. Tistih ta pravih. Kjer samo bolj na ozko, a veš, tisto, s fokusom, pogledaš, malce potuhtaš in že veš- to je to ali pa- ne, tako ne bo šlo. Sedem let sem delala to šolo, pa je nisem zdelala. In zato sem že sedem let samska. Zakaj? Kako? Ker mi to res nikoli ni dobro šlo. Ker sem dosti boljša v zidanju takih in drugačnih zidov in fugiranju fug kot pa pri gradnji partnerskega odnosa. Ker sem zadrt tradicionalen klasik, ki ima najraje les, zemljo, ogenj in kamen kot pa plastiko, visoki sijaj in instant materiale. In tako spoznavam, da želje so eno, možnosti in danosti pa drugo.
Ampak ta želja, želja, da bi bila pri Vidmarju doma, se mi izpolnjuje. Otroški vzdih postaja otipljiv in uresničen.
Seveda je bilo vmes še veliko drugih vzdihov, tudi takih, ko bi najraje vse poslala v maloro. Ker resnično nisem imela najmanjšega pojma v kaj se spuščam. Ampak o teh vzdihih kdaj drugič.
Grem raje vdahniti svež hruševski zrak in poslušati prvovrstni večerni ptičji koncert. Mogoče bom pa zopet vzdihnila proti nebesom nekaj, kar mi bo ob točno najboljšem trenutku zame velikodušno prišlo na pot.
Ja. Kmalu bom lahko tukaj čisto zares doma!
