Tako fejst punca, pa sama!? Kako je pa to možno?
Vprašanje, ki ga v zadnjem času slišim nekam (pre)pogosto. Najbrž se je že kdaj prej pojavljalo, pa me najbrž ni pol tako zelo zadevalo, kot sedaj, ko imam čute izostrene kot mačka, ki čaka na svoj plen.
Odgovora res ne ne vem in navsezadnje me to tudi ne zanima (več). Vem pa, da sem skorajda izgubila še tisto malo pameti in ljubezni do sebe, ko sem se, obkrožena z bombami kvazi dobronamernih nasvetov, puščala prepričevati, da je res očitno z mano nekaj narobe in da večino stvari, ki jih počnem, ne delam prav. Ker... Veš, Tadeja, moraš hodit več ven. Pa saj... Tadeja hodi ven. Pa veš, Tadeja, ne hodit po rokerskih koncertih, pojdi raje v cerkev. Tadeja pa že 25 let poje v cerkvenem zboru.... Pa pojdi še v opero, gledališče... Tadeja je zares prepričana, da je v živo poslušala več oper in operet kot marsikateri tak dobronasvetnež ter tudi sama v času obiskovanja ur solo petja in v intimi kopalnice, zapela kako arijo... Tadeja, pa pojdi kam na počitnice! Tadeja hodi/gre na morje. In po novem pleza še na 2 tisočake. Celo večkrat.
Ampak, potem pa destinacija ni ta prava!
In ne me basat, da se Tadeja odpravi tudi kam drugam kot 'samo' na Kamenjak. Sama. V milijonska mesta, jih raziskuje, se tam izgublja ter tako odkriva vse tisto, kar ne piše v nobenem vodiču in se ima fino. In celo priliko ima odfrčati in tudi odfrči čez lužo!
Daj, pa naredi si kak profil na internetu... In predvsem za lastno zabavo in z majhnim zrnom upanja, da mogoče zares koga spoznam, odprem v nekem, začuda mirnem, dežurstvu profil na enem izmed portalov... In to se kar množi in kar naenkrat je vse povezano in zmešano in vse žmiga in piska in kmalu ne vem več, kdo je tukaj bolj blesav. A sem to jaz, ki se spuščam na to stopnjo, ali nasprotna, dobrih nasvetov polna, stran. Ki mi menda želi vso srečo tega sveta. Ampak... Saj mi nič ne manjka! Ali pač?
Če me kdo ali kaj želi najti, točno ve, kje in na kakšen način me najde. Če me ne bo doma, me lahko išče na cerkvenem koru, rokerskem koncertu, v gorah, na morju, na kavi v stari Ljubljani, mogoče v službi.
Bi pa ves ta čas, ko sem se pustila zasipati z vsemi temi nasveti in primeri (dobrih?!) praks, skoraj pozabila na svojo vrednost. Nisem neprecenljiva, nepogrešljiva, nezamenljiva in nekomu pomenim vse, nekomu pa nič; sebi pa pomenim največ in sem si pomembna.
Tako zelo, da vem, kaj hočem in da se ne grem več ljubezni za vsako ceno. Ker to ni trgovina in s čustvi se ne trguje po principu dam-daš. Pričakovati od nekoga, da ti bo dal nazaj vsaj toliko, kot je tvoj 'vložek', je krivično in po večini prinaša eno samo veliko razočaranje in bolečino. Oh, kako zelo težko je, ko se odločiš za nekoga, se mu odpreš in si zavrnjen ne morem razložiti, saj vsak to doživlja po svoje...
Ampak dnevi tečejo dalje in preveč je še lepih stvari na tem svetu, da bi si v kotu temne sobe nedogled lizala rane in čakala na tisto znamenje z neba, ko bo vendarle nekdo spoznal, da sem pa mogoče zanj posebna, vredna, nezamenljiva, nepogrešljiva in neprecenljiva.
Ljubezen je zavestna odločitev, da boš z nekom v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, bogat ali reven. In zame to ni samo kos papirja, ki se lahko tudi umaže, polije s kofetom, strga, izgubi... Je za-ob-ljuba. In to nekako taka, da vedno stojiš ZA nekom in mu tako ščitiš hrbet , da si obenem OB njem in da ga LJUBiš.
Je pa v ponedeljek en pacient pogruntal, da se bojda dela res velika škoda, ker ni nikogar, razen burje, ki bi ni razmršil mojo shizofreno frizuro...
Ah, sladko krmljenje egota! Navali narod!
