Zgodba neke medicinske sestre

Ravnokar je jokala ob bolniški postelji, medtem ko je, mogoče zadnjič, držala za roko mladega, umirajočega moškega. 

Pri polni zavesti jo prosi in roti, naj mu da še morfij, ker si želi zaspati in... Pravzaprav se nikoli več zbuditi... Sit je vsega. Ne zmore več teh bitk. Rak zmaguje. 

Težko in sunkovito diha. Hrope. Prosi jo, naj ostane ob njem. Zahvali se ji, ko mu da to obljubo.

Ona pa zopet joka...

On utone v nemiren spanec. Ustnice se mu premikajo v nemem pogovoru z nekom. S prsti gestikulira. Ni pri zavesti. Pa se po 10 minutah spet vrne. Pogleda jo z velikimi, sivozelenimi očmi, obrobljenimi z gostimi, črnimi trepalnicami. Tako preveri, če drži dano obljubo in je še tam in zopet prosi:
- Daj mi še... Pljuča se mi sesedajo in krčijo. Občutek imam, da se bom zadušil... Kaj je to? Tako grozen občutek je... Strah me je!

Razloži mu, da pridejo take dihalne stiske, ki so pač del bolezni. Hudi občutki so to, ampak se jih da omiliti. Pa skoraj sama ne verjame tem besedam. Tudi njo stiska v prsnem košu.
In mu jih z razpoložljivimi in predpisanimi zdravili poskuša omiliti... 

Ko on zaspi, mu briše solze. Sebi in nejmu... Obema. Kar z njegovo brisačo. Vseeno ji je, če je to njegova brisača. Briše solze in hladen znoj z njegovega voščenega obraza, ki je vedno bil tako nasmejan, dobrohoten, topel. Bolezen mu je vrisala ostrejše poteze. Oh, kako mu izstopajo ličnice. Nos. Ušesa.
Ni pa izbrisala te dobrohotnosti...

On ne najde ustreznega položaja, pa ga malce dvigne, porahlja vzglavnik, naravna rjuho, omoči razpokane ustnice. 

S težavo lovi sapo, žila na vratu mu pospešeno in neredno utripa.
-Samo ne odhajaj in me ne puščaj samega! Prosim...

S sodelavko se zamenjata, kliče jo delo.
Ko se spušča po stopnicah iz prvega nadstropja v klet, joka.

Ko ona opravi svoje, se vrne. Ker jo kličejo k njemu.

On se nemirno prestavlja po postelji, sunkovito diha, muči se.

Ona tiho moli. Na njegov rožni venec. Prosi. Zanj. Za njegovo družino. Za njene nočne sodelavce. Zase. In spet ji solze kar same od sebe spolzijo po licih. Še vedno moli. Poskuša razumeti.

In on se naenkrat malce umiri. Zadrema in občasno, z muko, odpre oči, da preveri, če je ona in njena sodelavka še tam. Zopet ji zazvoni dežurni telefon. Urgenca.

Ampak ji misli nehote uhajajo v sobo št. 25. K njegovima osnovnošolskima otrokoma.

Hej, pa tetovirat sta se še pred časom menila, da se bosta šla... Ne skupaj, ampak da se pač bosta. Vsak svoj motiv imata, že zdavnaj naplaniran in izbran. Pa na koncert od Vascota morata iti... Pa vse tiste fotke, ki jih je pošiljal z morja, kar tako, za lepši dan vsem v ambulanto, morajo vsi skupaj še v živo videti...  Kako so jih bile vse vesele!

Sedaj se pa poslavlja... Hudo ji je, Čeprav je od vedno vedela, da pride tudi ta dan.

On je pač eden izmed tisočih pacientov, ki jih redno srečuje v ambulanti, po bolniških sobah, na hodnikih... In je eden izmed tistih, ki nehote postanejo 'spešl', ki ji mehčajo dušo s tem, ko se od prvega srečanja vsedejo vanjo... 

Je eden tistih, ki jim res ni bistven vsak korak standardno operativnega postopka ali da je na zdravilu napisano namesto redčeno z 0,9%NaCl s kratico FR (vse je karikirano!), je eden tistih, s katerim so v ambulanti z vsemi na TI, ki mu bolj kot popolno izpolnjena nalepka z dodanimi zdravili, datumi, parafami in označbami (ki bo čez pol ure tako šla v smeti) pomeni dišeča skuhana kava, ki jo medicinska sestra skuha za vse. Za sodelavce, paciente in zase. Ki mu čez vse pomeni človečnost, odprtost, toplina, sprejemanje, humor in zabaven napis na majici medicinske sestre. Ki ceni in spoštuje njeno strokovnost in profesionalnost, pa čeprav ni čisto ukalupljena in skrita pod strogo in tesno zaprto uniformo...

Solze se kar same kotalijo po licih. Neprofesionalno? 

Ura je tri zjutraj. Na nogah je skoraj že 24 ur. Utrujenost? Zapre ji vrata.

Uspelo mu je malce trdneje zaspati. Njegov 'kamerat'  (cimer) bo sedaj pazil nanj:
-Počivat pojdite, reče sestram. 

Cimer tudi všečka trud celotne nočne ekipe (s palci navzgor nam pokaže, da so dobro opravile)...

-Odpočij si in sanjaj le najlepše sanje, v katerih se ti izpolnijo vse želje, mu še v mislih zaželi.

V dežurni sobi dolgo stoji pod tušem, posluša glasbo in ima z Bogom resno debato. Zakaj ravno v mojem dežurstvu? Zakaj jaz? Zakaj ravno on? Zakaj ravno danes? Zakaj?

Jutro pride hitreje kot bi si želela. Čaka jo še dnevna izmena, da jo oddela in novi-stari pacienti, ki jo potrebujejo. Posreba vročo kavo, zbere misli in se loti dela. 

Še 8 ur. Nič proti večnosti. 

A ve, da po tem dnevu ne bo nikoli več enaka.

Pismo botre krščencu

Dragi Karlo!

Danes (t.j. 30.12.2018) postajam tvoja botrica. Kumica. Saj ne vem, ali naj tvoja starša odpeljem na posvet v kako posvetovalnico in učilnico za odgovorne starše ali kaj naj storim z njima, ker sta ti izbrala najbolj blesavo, smotano in neuravnovešeno botro. Okej, šalo na stran ( je pa v tej šali ogromno resnice).

S tem, ko sta me prosila, da naj bom tvoja botra, sta mi dodelila meni osebno neizmerno čast in tudi odgovornost. Ker…  Biti boter zame ne pomeni, da ti za krst kupim zlato verižico ali zapestnico, se fotografiram s tabo, pojem slavnostno krstno kosilo ali pa da ti za rojstni dan kupim kolo ali nove hlače in te sem ter tja obiščem in ti prinesem Kinder jajček. Ja, tudi to, ampak v prvi vrsti moram biti tvoja trdna opora, duhovna zaslomba in zavetje, ko ti bojo življenjski viharji skušali spodnesti tla pod nogami. Biti moram tvoja prijateljica. Z velikim P.

To je pa velika in sploh ne tako lahka naloga, sploh za osebo, kot sem jaz... Za osebo, ki včasih pozabi, da je odrasla in se obnaša kot kaka najstnica.

Ob tej nalogi bom pa morala postati po eni strani malce bolj velika, odrasla in piko bolj odgovorna.

Mali veliki mož, prosim te, da mi pri tem tudi ti pomagaš in me vodiš!

Imaš zlata starša in družino, ki ti bodo v težkih trenutkih stali ob strani, te podpirali, spodbujali in pomagali na vsakem tvojem koraku. Zaupan si jim bil v varstvo in verjemi, da tako zaželjenega, ljubljenega in težko pričakovanega bitja ne poznam…
Koliko ljubezni, molitev, upanj, solz, želja in pričakovanj se je ob tvojem prihodu v sobotni noči 13.oktobra izlilo v srečo neizmerljivih razsežnosti! Bila je in ostaja otipljiva!
Počaščena sem, da  sem tudi sama del tega in da so me tvoji in navsezadnje tudi ti, od prvega dne sprejeli za svojo. In tako jaz sprejemam tudi tebe za 'malo' mojega. V meni si zbudil neka čustva, ki so mi bila do sedaj popolnoma neznana. Odprl si neka nova vrata in odprl pogled na nek drug svet.  In ti občutki so mi všeč. Zelo.

Res nimam veliko, a obljubim ti, da bom v prvi vrsti molila zate. Šla bova skupaj k maši, ampak po maši pa te peljem na pivo (ko boš 15, a je prav, mama in tata?). Obljubim ti, da ti bom namazala odrgnjeno koleno z Bepanthenom, ko boš padel s kolesa in ti dovolila, da mi ti namažeš moj novi tatto s to isto kremo. Res je, da ti bom namesto uspavanke pela Sweet child o'mine od Gunsov in namesto risank bova gledala po TV koncert od Stonesov. Tistega s Kube. Pač sem in bom tista čudna teta, ki pa ima tebe in tvojo družino neizmerno rada!

Dragi, najdražji Karlo- naj ti bo na tvoji poti v življenju lepo! Nikoli ne nehaj upati, sanjati in ljubiti! Hodi z visoko dvignjeno glavo in ostani vedno TI! Ko pa se na tej poti izgubiš, padeš, ali počutiš sam- tedaj naj ti bomo mi vsi, ki te imamo resnično radi, varen pristan!

Tvoja botra Tadeja