O hujšanju in lepoti

Odkar pomnim, sem bila okrogla, pač bolj mehke sorte. In roko na srce... Zadnja leta sem vzhajala, kot da me bi kdo zamesil! Telesno se nisem počutila niti tako zelo slabo (to sem si takrat mislila), v službi, doma in povsod okrog me je bilo vedno polno, vse se je zibalo in treslo, še vitrine so šklepetale, ko sem hodila po delovni sobi L1 oddelka Gastro klinike (podovi so pač leseni in nismo še slišali za armobetonske plošče).
Večkrat pa je vse to vibriralo tudi od glasnega smeha... Vedno dobrovoljna in nasmejana v službi in družbi, bi me lahko kdo opisal.

Doma sem se pa po službi vedno fino najedla in od utrujenosti zaspala. In ko sem vstala, sem zopet jedla. Do poznega večera, ko sem z eno nogo že lezla med rjuhe, je druga noga odpirala hladilnik... Po 32h dežurne službe sem prihajala k sebi še cel teden, otekli gležnji, predvsem poleti, pa so kričali, naj se jih vendar že 1x usmilim.

Spomnim se letošnje zime... Šla sem v nedeljo peš v cerkev, ker je bilo toliko snega, da ne bi imela v vasi kje parkirati. Samo namestila sem se na koru, ko mi je zabrnel telefon, da moram delat v pripravljenost v LJ. Koliko muke mi je tisti kilometer klanca od cerkve do doma povzročil? Pot mi je, kljub mrazu, tekel v potokih, zaripla v obraz od napora sem komaj prisopihala do avta in k sebi prihajala do Vrhnike...

Ko mi je kdo samo omenil, da bi kam šli peš (hribi, v gozd), sem ga skoraj z jezo zavrnila! Ker sem vedela, da ne zmorem držati tempa in me je bilo tega dejstva sram in sem zato samo napadala...

Biti težek (debel) je zelo težko! Kako zelo, vem šele sedaj! Priznam, da mi je žal, da konkretnega in predvsem dolgotrajnega koraka k dvema številkama na vagi nisem storila že prej. Ampak vsaka stvar res rabi čas, da dozori. Bolje pozno kot nikoli...
Brez nič ni nič. Koliko samopomilovanja, jeze, zavračanje pomoči, navsezadnje tudi solz, otopelosti, zagrenjenosti, vrečk čipsa in slanih palčk, sixpackov piva, pic, francoskih štruc, Milke s piškotom... je šlo skozi moja preobremenjena in kljub vsemu temu, tako zelo lačna prebavila!
Cena, ki jo plačujem za te grehe ni majhna in žrtve merim v znoju, odrekanju, kilometrih, sopihanju in bolečih mišicah. Priznam pa, da mi že dolgo ni bilo tako fajn, kot mi je sedaj! Počutje je res odlično!
Moja podoba se pa kot rezultat vsega tega najbrž res  spreminja. Priznam- sama kake bistvene razlike ne opazim. Če ne bi imela doma vage in dejstva, da so mi zadnjič med hojo hlače padle do kolen, se ne bi zavedala tega.

Folk me zadnje čase ustavlja in me gleda. Pravijo mi, da sem lepa. Jaz pa jim hudmoušno odvrnem, da sem od nekdaj lepa. Ker lepota se, po moje, ne tehta v kilogramih in ne meri v centimetrih!
Vsekakor je pa del dojemanja vsakega posameznika in del dejstva, koliko si kdo dopušča vplivati na bombardiranje s trendovskimi ideali lepote. In sploh to, kaj za koga lepota sploh pomeni.

Biti suh, visok, debel, majhen.. nima po mojem mnenju nobene veze z lepoto. Oguljena fraza, da lepota izvira odznotraj, je pa zame še kako resnična! Okej, da smo na jasnem- se strinjam s tem, da prvo opazimo zunanjost, skladnost, simetrijo, urejenost.... Večina ljudi nas je vizualnega tipa. Ampak... Pustimo tokrat ob strani vse modele iz revij, filmske igralce, pevce... Saj so 'lepi' na slikah, pa so tudi lepi kot mame, očetje, prijatelji, sodelavci, sosedje? Jaz raje rečem, da je tak človek všečen, ali čeden. Ker ja, meni so všeč dokaj visoki, temni (temni lasje, polt), potetovirani moški. Robbie Williams pred 10 leti npr. Ampak zakaj zavraga se potem VEDNO zagledam v modrookega, bjondastega tipa s prijetno barvo glasu, ki me zaradi mojega ideala 'lepega' sploh ne bi niti najmanj zanimal? Neki tle potemtakem ne štima ali kaj樂... Zakaj?

Zato, ker nosi s sabo življenjsko energijo, nasmeh, smisel za humor, ne skriva svojega pravega karakterja, razgledanosti in se drži svojih načel... Tak človek je (meni) lep!
Raznorazne 'fasade' tako ali tako zbledijo, popokajo, zmrzal in vročina pustita sledi. Saj se jih da popraviti, a nikoli ni isto. Čas sploh ni bil nikoli na njihovi strani!
Tako pač je s telesno lepoto. Zbledi. Se postara. Naguba. Povesi. Zredi. Shujša.

Da, strinjam se, da lahko zbledi tudi življenjska energija in ugasnejo iskrice. In proti temu se bi morali z enako mero, če ne še bolj, boriti! Da bi pač kdaj imeli na dieti tudi svoj ego, trenirali potrpežljivost, strpnost, sočutje, empatijo...

Prva v vrsti sem, ki moram poleg telesne diete, začeti resno prakticirat tudi to duševno dieto! In šele takrat, ko bom shujšala v vseh teh zadevah, bom čisto zares, z veseljem, samozavestjo in ponosom sprejela kompliment, da sem lepa, za svojega!