ponedeljek, 1. januar 2018

Prvi dan novega leta

Ko si je večina včeraj dopoldne kuhala kavo in razmišljala, kaj bo oblekla, obula, jedla, pila, s kom se družila in zabavnega počela za zadnji dan leta, sem jaz čistila kopalnico.
V soboto mi pač ni zneslo, dopoldne je bilo prekratko, popoldne pa sva si s Tadejo privoščili babje popoldne in večer. Zaključili sva ga pri Silvani in to je bilo res pika na i. Se ne čudim, da se je  vreme skisalo in da je pritisnila megla. Tri babe na kupu, pa še če štejem Tinkaro, ki je že ta prava bejba, pravzaprav 4... Ni čudno, da je vlaga v zraku 100%.

In med drgnjenjem fug in kotov sem razmišljala vse sorte, od samopomilovanja nad lastno usodo (a je sploh potrebna razlaga, kako je fino ribat kopalnico na silvestrovo...) do nerazumevanja, kako lahko pri britju moške brade poškropiš in zarajhaš celo ogledalo, ravno tako ploščice meter v desno in meter v levo, še malo odleti po stropu in kako se lahko za najmanj za spodobno lasuljo dlak nabere na polički pod ogledalom....

In ko vsa zagreta in ogreta na delovno temperaturo ribam ploščice okrog WC školjke, mi pade na pamet, da bi pravzaprav bilo zelo fino, da se bi tudi sama malo 'zribala'. Tako, od znotraj. Zribala vso umazanijo, ki sem jo pridno pridelovala čez celo leto in se pridno zažira v moje življenje: jezikanje, obsojanje, brezpredmetno pametovanje, nepotrpežjivost, zapravljanje časa za nepomembne stvari.... Ma ne obstaja toliko listov, da bi vse popisala in najbrž mi tudi grgranje varikine  pri vsej tej umazaniji ne bi pomagalo (karikiram. Pitje varikine najtoplejše odsvetujem...!).

Kopalnica je ob spremljavi božičnih pesmi iz Youtuba po kaki dobri urci drgnjenja malce drugače zasijala, ampak ne za dolgo. Kmalu bo zopet poškropljena, lasje se bodo vlekli po tleh, kocine bodo štrlele iz odtoka, ogledalo bo zarajhano od zobne paste... In spet jo bom ribala ter razmišljala vse sorte.

Da so moji začetki leta  pravzaprav nekako podobna tej naši kopalnici, ko je spucana. Bleščeči, dišeči, sveži, pripravljeni na pošiljko vsega, kar življenje prinaša... Pa naj bo to priprava na zmenek, lepotičenje, ali pa odpravljanje raznih življenjskih nečistoč. O, ja, svinjarija se kmalu nabere, pa še kako hitro. Skrb za higienski minimum pa je tukaj še kako pomembna.

In kjer se je včerajšnji dan začel, se je tudi končal. Imela sem pripravljene tri (dokaj dolgočasne) scenarije, kako bom preživela najdaljšo noč v letu, zgodilo se je pa popolnoma nekaj četrtega.
SMS, telefonski klic, še en SMS, pa še en.
Hitro v kopalnico, se ožehtat. Zobna pasta je cepnila na pipo, bleščice so se raztresle po pomitih tleh, britvica je ostala pozabljena na držalu za milo...
Ampak se je splačalo! Ribala bom v torek.

Rado se reče, da tako, kot boš preživel prvi dan v letu, da bo tako celo leto.... Zame osebno so to itak prazne marnje, ker to si je zmislil nekdo, ki ni imel kaj drugega reči... Ampak tokrat si želim, da bi to vsaj mičkeno držalo.
Ni pomembno, kaj vse se je dogajalo in zgodilo (poleg samopomilovalnega ribanja kopalnice). Pomembno je, da sem bila z ljudmi, ki mi zelo veliko pomenijo in jih imam rada zaradi tega, ker je občutek, ko sem z njimi, tako zelo lep, čist, naraven in sem ob njih boljši človek.

Hvaležna sem za vse lepe trenutke in življenjske lekcije preteklega leta. Grem naprej. Tukaj sem. Živa. Zdrava. Lahko ljubim, lahko se smejem, jokam, pomagam. Vsak dan je priložnost, da sem lahko še boljši človek. Imam svobodno voljo, da lahko izbiram med slabim, dobrim, boljšim in najboljšim. Sem sama, nisem pa osamljena. Imam prevelik indeks telesne mase. Mogoče se bo pa to leto tudi to kaj spremenilo... Da bo dejstvo, da sem zdrava, lahko trajalo. Sama pravim pacientom, da je najboljša dieta zajemanje življenja z veliko žlico. Pa ne mislim s tem samo na hrano. Živo živeti. Vedno bolj mi je otipljiv svetopisemski stavek, da je pomemben TA trenutek. Ker včeraj je že minil, za ju3 pa nima smisla skrbeti, ker bo tako ali tako šele prišel (če pač bo prišel).
Zaobljube in načrti... Sprejemam vse, kar mi bo Življenje prineslo in dalo. Pa tudi če padem, se umažem, zasvinjam... Imam možnost in sredstva, da se lahko poberem, umijem. Sem človek z napakami. Težkimi in velikimi. Hvaležna sem za vsakogar, ki mi jih odpusti in jih pomaga prenašati.

To si želim. In to voščim. Vsem. Na dolgo in široko. Po moje.