Nedelja je pač NEdelja, v prvi vrsti Gospodov dan, ko grem prepevat k maši, potem opoldne zelo rada srebam govejo župco z domačimi lazajnami (*rezanci*) skupaj z našimi in po južini malo zalegnem, potem pa srebljem kufe s kako fino komapnijo ali pač sama, če tako nanese in se probam imeti kar se le da hedonistično.
To nedeljo sem pa dežurna.
Že ob 6h zjutraj, ko sem sedala v avto, mi je pogled odneslo v jasno zvezdnato nebo in zagrabilo me je domotožje. Kot, da se odpravljam vsaj do Hongkonga in me ne bo nazaj najmanj 7 let in tričetrt. Pa niti v Corso se še nisem vsedla!
Navila sem glasbo, celo pot do Ljubljane sem pela in pela, vse do parkirišča pred kliniko. Vmes sem zmolila eno ali dve zdravamarije, da košutke ostanejo na varnem v grmovju s svojimi jelenkotmi. Ker res nočem biti prva v predatorski verigi za divjačinski golaž.
Vedela sem, kaj me čaka, ampak kljub dejstvu, da sem tukaj na kliniki skoraj inventar muzejske vrednosti (se pravi 'stara' sestra, ki je že marsikaj doživela), me je presenetil nabor silovitih čustev, ki so z vsakim izhodom iz bolniških sob butale vame kot cunami.
Dela se ne bojim. Naravnost uživam biti operativec, ki pika, meša, zlaga, dviguje, briše, menja, umiva... Tudi papirnato vojno se lahko grem. Večino teh bitk z nekaj bojnimi ranami tudi dobim. Klepetam tudi rada. Milo rečeno. Govorim namreč kot strgan dohtar. Poslušam tudi rada. In kje je potem težava 'krize'? Da danes predvsem zelo veliko slišim. Da me zgodbe šlatajo za moje malo srce, ga gnetejo, oblikujejo in mehčajo. In dejstvo, da si nekdo slači dušo in vso svojo bit pred mano, mi vedno zamaje tla pod nogami.
Prvo zato, ker se zavedam, da je to čisti tiramisu za moj ego. In drugo zato, ker je to zelo velika odgovornost. Bom futrala ego?
Človek, pacient, je pred tabo gol, krhek, nemočen, na smrt bolan. Sapa ga lahko v takem trenutku podre. Kaj šele moja beseda, moja kretnja, pogled ali samo izraz na obrazu! Ali sem lahko topla obleka, ki ga bo oblekla in zaščitila pred samim sabo in okoljem? Ali mu pa bom zaprla vrata in ga nagega in samega pustila zunaj na mrazu, ker mi pač misli bežijo k fizičnem delu, ki me še vse ČAKA? Ja, odgovor se ponudi sam. Delo bo poČAKALO. Ampule se ne bodo pokvarile ali razbile. Brizga bo na istem mestu čakala, dokler je ne primem. Človek pa ne. Trenutki štejejo.
Lahko se zgodi nekaj čarobnega ali pa ostane samo boleča praznina.
In ko se ti pacient zahvali za pogovor in utrujen, a pomirjen zaspi, takrat se šele začne tisto zgoraj omenjeno šlatanje okrog srca. Ko vsak prost trenutek misel zbeži k povedanem, ko sprašujem Boga ZAKAJ in se mi zdi, da si je privoščil raje ledeno kufe s polno mero sladoleda in smetane po kosilu, kot bi meni odgovarjal... Res je ta ta 'Stari' za hece!
Pa ugibam... Mogoče zato, da so se otroci lahko dokončno osamosvojili in pokazali bolnemu očetu, da zmorejo voditi podjetje sami. Mogoče zato, ker je nekdo spoznal, kako ljubi svojo ženo že 31 let in bi znova in znova izbral samo njo... To so besede njih, golih. Ki so tako zelo hvaležni za še en dan, za vsak vdih in ki so jim poglavitni cilji sprehod z ženo iz bolniške sobe do kavnega avtomata (cca 20 metrov), malica s prijatelji, ki s sabo na obisk prinesejo Hoferjeve rogljičke, telefonski klic odraslega otroka ali mogoče nasmeh medicinske sestre ob povedanem vicu.
Vse je tiho.
Povedati vsega ne morem. Ker ni besed kako to je, ko se gnete srce. Ko vre, kipi, kriči, bruha, raste, buta... Samo, da ni prazno, pa čeprav včasih to najbolj boli...
