Že od ponedeljka me nekaj prav na počasi žre in gloda. Saj na zunaj (beri na kilogramih) se mi ne pozna, nič bat. Mogoče bom kvečjemu kak ulkus na dvanajstniku pridelala, to bo pa od metabolitov take vrste žretja tudi vse.
Bil je pač malce drugačen ponedeljek kot je navadno v moji rutini, S službo sem končala nekoliko prej, ker sem šla na pogreb. Zaključila sem z vsemi obračuni, papirji, pospravila kartone, se poslovila od sodelavk in pacientov, ter sedla v svojo staro Corso. V tej mrzli zimi sem na novo spoznala marsikateri njen vzdih in škripanje, odpadla plastika iz sprednjega odbijača pa še vedno čaka na 10 minut mojega časa, da jo poskusim namestiti na ustrezno mesto. Do strehe in še čez umazana od smoga in sezonske porkerije, z obrabljenim in zaradi tega tudi skoraj neuporabnim zadnjim brisalcem in utrganim kablom za ogrevanje zadnje šipe, me preseneti, da me ta moja stara cajna spominja name. Na zunaj vsa razštelana, ampak še vedno dela in pridno uboga vse komande... Obljubim ji, da jo pa bom res kmalu porinila v eno avtopralnico in ji nudila en XL tretma, brez voskanja. Še nalijem tekočino za pranje vetrobranskih stekel in speljem.
Ker je pa moj cilj pogreb, se zapeljem še mimo Žal (alias Plečnikove Terme), da kupim za pokojnega skromno rožico. Čisto tako, ker sem to sama hotela in želela, kljub temu, da so svojci sveče in rože hvaležno odklanjali v dobordelni namen. Pač nadvse skromnen 'hvala' za vse dobro, kar mi je pokojni dobrega izkazal.
Parkiram in se s hitrim korakom odpravim proti cvetličarni. Res je, lahko bi izbrala kako drugo lokacijo za nakup te zadnje vrtnice, a če si z nekimi storitvami preverjeno zadovoljen, ne boš šel drugam.
Pa med hojo zagledam pogrebni sprevod. Iz spoštovanja se ustavim in opazujem. Spredaj vozek s cvetjem. Nato župnik, ki mi je deloval zelo hiteče, naveličano, živčno si popravlja si kapo, ki mu je zlezla na eno stran glave, vmes ošini zapestno uro. Zraven moški, ki nosi v eni roki križ, z drugo roko tipka po mobitelu. Za njima pelje še en vozek- najbrž z žaro in in zadaj stopa par ljudi (mislim da 4 ali 5 oseb), verjetno svojci, družina, prijatelji... Iz zvočnika doni meni zelo ljuba Marijina pesem Dajte mi zlatih strun, v bližnji kavarni delavci naročajo kavo in pivo ter se glasno pogovarjajo, iz megle letijo mraznice... Sprevodek se oddalji, par, ki stoji pred mano nadaljuje svojo pot, jaz pa tudi.
Misli mi pa švigajo po moji omejeni pameti in si mislijo vse mogoče.
Priznam, sama sem navajena drugačnih pogrebnih sprevodov in drugačnih navad. Spomin na pokojno Zorko in slovo od nje je v teh dneh še kako živ (ju3 bi namreč imela rojstni dan)... Nehote primerjam ravnokar videno (doživeto?) slovo z Žal z njenim slovesom in še s tem pogrebom, katerega sem se udeležila.
Nobeno slovo ni cel žur. Sploh, ko nekdo umre. Navade in želje so različne, zmožnosti tudi. Vse to razumem. Če nekdo želi na zadnji poti magari samo eno osebo, pa naj bo tako (čeprav sem mnenja, da je to precej ozkogledna in v neki meri celo zelo sebična želja). Če nekdo želi, da se ga pokoplje v krsti, naj bo tako. Če nekdo hoče biti žgan, naj bo pač tako...
Si pa vsak zasluži na zadnji poti in še po tem, spoštovanje.
Ta človek je bil pač od nekoga sin, hči. Ta človek je zagotovo imel nekoga v življenju, ki ga je ljubil. Ta človek je imel nekoč nekoga, s katerim se je jokal, smejal, klepetal. In res, verjetno je ta človek kdaj koga prizadel, ranil, mu obrnil hrbet. Ta človek pač ni bil svetnik. Bil je (ali res samo?) č(Č)lovek.
https://www.youtube.com/watch?v=L3wKzyIN1yk
In kaj me pri vsem tem 'žre in gloda'? Celoten prizor s Plečnikovih Term. Najbolj moški, ki je nosil križ in tipkal po telefonu. Dvomim, da je prejel življenjsko pomembno sporočilo in tudi ni potreboval navodil za pot do parcele, kjer stoji grob. Sama sem te vrste zasvojenka, ampak v takih situacijah ga dam na tiho in pospravim daleč od oči in prstov. Tudi župnik ni dajal ravno vtisa, da je pri stvari. Pač obveznost, za katero upa, da bo kmalu minila, ker ga verjetno čaka še kaka ura ali dve verouka, konferenca, sestanek s starši birmancev, mogoče še kak pogreb...
Par žalujočih, ki so dajali vtis osamljenosti in neke nepristne skromnosti. Kot, da so se po pomoti znašli tam.
Absolutno, da ne poznam ozadja, niti pokojnika, sanja se mi ne, pravzaprav nimam pojma o ničemer. Res je tudi, da imam precejšnjo domišljijo in sem najbrž vse skupaj preveč pompozno doživljala.
