V občutljivih trenutkih prizadetosti, žalosti, občutka nemoči, ti družba in kapitalistična mentaliteta ne dopuščata, da se od svojega dragega lahko v miru posloviš, žaluješ in to mi vzbuja nehoteno zaskrbljenost.
Zanimivo mi je opazovati, kako lahko npr. Timi, Lara, Maruša... radoživi in prijetni podkrajski osnovnošolci, premorejo daleč več sočutja in čustvene inteligence kot marsikateri bolj izobražen, ugleden, starejši, tako imenovani odrasel ali zrel človek. Človeka še zdaleč ne naredi diploma in vse šole tega sveta ti tega ne morejo dati, če Človeka ne najdeš v sebi in ga polno živiš... (do te misli me je napeljalo dogajanje v tem tednu, ko je bilo najtežje že zdavnaj mimo in se je življenje začelo postavljati v nove-stare tire).
Pa vsi tako radi pogodrnjamo nad današnjo mladino, pri tem se pa ne zavedamo, da je to ogledalo vzgoje in zgleda nas, odraslih. In glede na vse dogajanja, opažanja, je naša prihodnost, kljub moji optimistični naravnanosti, res temnih barv, zasluge si pa lahko pripišemo le sami. Ko nas bodo lastni otroci pozabili, zavihali nos nad nami in nam obrnili hrbet, takrat bo prepozno za vse vzgojne ukrepe, ki smo jih namesto ljubezni ubijali v mlade glave... Ampak... Moj namen še zdaleč ni pridiganje in učenje, kako vzgajati, ker sama otrok nimam.
Zorka ni imela nobenih posebnih šol, samo nekaj razredov italijanske in kasneje slovenske osnovne šole. Pisati in brati slovensko jih je učil takratni župnik. Dostikrat se je spominjala teh časov in se opravičevala, da ne zna ne prav slovensko ne italijansko. Za vedno bo njena beseda in rahlo oglat rokopis živel v moji spominski knjigi, ko mi je napisala eno izmed najlepših in najpomenljivejših popotnic v odraslo življenje: Tadejčka draga pomni: Bog je sreča naša. Čisto srce, čista duša le radost prinaša.
Vedno me je klicala Tadejčka, mogoče le izjemoma brez te pomanjševalnice, ampak se res ne spomnim kdaj. Mogoče bi kdo rekel, da sem bila pocertana iz njene strani in popolnoma prav bi imel! Ni me (nas) certala z materialnimi stvarmi, ker si je to zaradi osnovne kmečke pokojnine težko privoščila. Certala nas je s tistim, kar smo najbolj rabili- s pogovorom ob sladki in vodeni kavi, s svojo iskrivostjo, nadvse zdravim pogledom na ta svet (ki je bil zelo napreden!), s tem, ko me je kot otroka praskala z od dela hrapavo roko po hrbtu, ko je le-ta srbel, s tem, ko nas je zbirala in povezovala med sabo, še posebno v času njene bolezni.
Bila je izredno čuteča in pronicljiva. Znala je videti človeka in se z njim pogovarjati. Še sama nisem vedela, koliko ljudem se je znala približati v pogovoru samo s tem, da je znala poslušati. Kakšen zgled v poplavi vseh brezveznih in praznih besed!
Kljub temu, da ji bolezen ni več dopuščala iskrivih misli in jo je priklenila na posteljo, je tako rada poslušala naše dogodivščine. Ko smo z Marjeticami sodelovale na predstavitvi poti Via Alpina, je komaj dočakal, da sem naslednje jutro prišla na obisk in ji vse poročala... Kako so se ji svetile očke, ko sem ji poskusila z besedami orisati prekrasne podobe narave, gora... Z velikim naporom mi je pritegnila pri pesmi Pod rožnato planino... Ni več zmogla...
Svojo bolezen je vdano prenašala in svoje usode ni objokovala in obžalovala. Čeprav jo je vleklo ven, na sonce, v Grič, med njene rože, na Rovno, na njeno njivo, k Sv. Duhu, v Babn'co, k maši...
Vsako nedeljo je še posebno rada prisluhnila sveti maši po radiu Ognjišče, za Veliko noč še posebej... Šepetaje je pela ALELUJA in si dirigirala z desno roko. Ko sem jo vmes spraševala,če je žejna, mi je rekla, da naj bom tiho, ker pri maši se ne klepeta...
Vedno sva se pogovarjali odprto, o vsem možnem. Vprašala sem jo (bolj za hec), če naj si najdem kakega deca. Brez zadrege in premišljevanja je ustrelila JA. Če bo ta prav.
Oh, Zorka... Ali te res že en teden ni med nami? Zdi se mi tako daleč nazaj... Do konca si skrbela zame, za vse nas. Tudi tako, da sem bila lahko s tabo, ko si rekla svoj zadnji amen. Izpolnila si mi željo, da sem lahko skrbela zate (levji delež je seveda nosila moja mama) do zadnjega diha. Tako, kot si se tudi ti do konca razdajala za nas. Ni bilo vedno lahko in trpeli smo s tabo, ko so prišle krize slabega počutja, nemira, nemoči. Še sama si rekla, da ko pride tako obdobje, še sama ne veš kaj ti je. Bolečina ti je bila prihranjena.
In uspela si odpustiti tudi tistim, ki so te najbolj prizadeli. Kapo dol!
Vedno si se rada smejala in tvoji zadnji nasmeški so bili najbolj lepa in svetla stvar, ki sem jo doživljala.
Hvala ti za vse to! Hvaležna in srečna sem, da sem lahko bila s tabo skoraj 31 let ... Če bi le lahko, bi moj egoizem to rad podaljšal tja, v neznano neskončnost, ampak to je to. Dovolj časa mi je bilo dano, da sem se učila iz prve roke, kako biti človek z ljudmi, kako ne škodovati ne ljudem in ne živalim, kako spoštovati in občudovati naravo ter imeti občutek in posluh za vse lepo. Žal mi ni za nič, razen, da bi še večkrat šle skupaj v opero, z vlakom na Bled in v Međugorje. Mogoče nekoč, v večnosti.
Vsakemu iz srca privoščim tako staro mamo, kot si bila ti, Zorka.
Naj ti bo lahka podkrajska zemlja in odpočij si med šmarnicami, ki sta jih je zate nabrala Stana in Lea iz Selc in med klečavncmi (narcisami), ki ti jih je prinesla nečakinja Joža Javrnčkva.
Ne bom jokala, nad tem, da sem (smo) Zorko izgubila, ampak se bom vedno veselila tega, da sem jo sploh imela in da sme imela privilegij z njo živeti!
