Tako rada bi pisala in se vsa razlila po papirju, da bi mogoče občutila vsaj delček lahkotnosti, ki ga nadvse pogrešam.
Pa že nekaj časa ne gre. Kot da je nadvse suh in vroč veter razpihal vse sočne in osvežujoče ideje ter mojo dušo spremenil v puščavo.
Iztrošena in žejna nikakor ne najdem ustrezne pipe, ki bi odplaknila stran ta prah in suhost.
Zavedala sem se, da pride tudi tak dan, ampak ko pride, pride pa vedno prezgodaj. Lovi me več let in uspešno sem mu bežala vse do lanskega začetka zime.
Ko zbiram in nakupujem primerne plenice, hladilna mazila, krpice za umivanje, mleka za telo, otroško hrano, lončke, žličke... me spomini odnesejo v svoje otroštvo. Nadvse brezskrbno, polno dogodivščin in lumparij. Ter predvsem učenja, ki se mi je takrat zdelo nepomembno, tako, mimogrede, ki pa mi je dandanes dobra in še kako potrebna popotnica v življenju.
Še vedno si znam priklicati vonj po svoji prvi fižolovi mineštri in pohanih ribah, ki sem jih pripravila za petkovo kosilo. Petki so pri nas od nekdaj mini post. To je dan za ribe, sir... in rdečega mesa se ta dan pri nas ne jé. Spomin na véliki petek.
Še danes, v obilici dela, hitenja in modernizacije, je petek drugačen kot drugi dnevi. In tako bo najverjetneje ostalo dokler bom živa.
Ne, nisem noseča in nisem v veselem pričakovanju. Pričakujem(o) pa povsem nekaj drugega. Tudi to bo prineslo novo življenje in ogromno sprememb(o). Naš véliki petek.
Biti ob umirajočem človeku je poseben privilegiji. Ko pa je to tvoj najdražji, postane vse malodane čudež in posebna milost, ki jo ponudijo lahko samo nebesa.
Ne, ni peresno in anglesko lahko, ah kje pa! Neprespane noči, obračanje na 4 ure, nega, hranjenje, včasih si čustveno izčrpan in povsen posušen... V bolnišnici je vse na dosegu roke, doma si pa kar prepuščen lastni iznajdljivosti. Ampak se vse prenese. Ljubezen vse prenese. (In pa prednost zdravstvene šole, če sem lahko malce pikra).
Čudeži se dogajajo vsak dan in ob zmedenem in predvsem nesmiselnem pogovoru, ki vsebuje pretežno enozložnice tipa ja, ne, a res, aha..., privre na dan vprašanje: "Tadejčka, kej dejš, a bo zmagalo dobro ali zlo?"
Brez oklevanja okrepim stisk roke in odgovorim, da sem prepričana, da dobro. Pa jo še vedno skrbi in ni čisto prepričana. Pa še enkrat potrdim z obilo optimizma v glasu. Ker dejansko res verjamem v to, kar govorim. In to jo pomiri.
Še nekaj stavkov, nasmeh z brezzobimi čeljusti in že zaspi, kot da bi obrnil gumb. Spokojno, mirno, brez bolečin. Še en čudež.
In potem v tej moji puščavi nevede nastane oaza, v katero se v posebnih trenutkih lahko odmaknem. Rabim to oazo. Kjer sije sonce in pada dež, kjer vonjam slane mokre liste, občutim hlad samote in se zavedam pomena pravega in iskrenega prijateljstva, materinstva, življenja in smrti. Nekateri se v takih trenutkih umaknejo, odzivi nekaterih te presenetijo, nekaterim se vse to zdi brez pomena in nesmiselno. Kako smo si različni! Jaz pa si na ta način namakam in sončim dušo. Upam le, da se pri tem početju, ne utopim in opečem... Ampak ne glede na vse, bo na koncu VEDNO zmagalo dobro.... Kmalu pride Velika noč....
