Vedno pogosteje me spreleti občutek, da vse beži mimo mene, jaz pa kot slepec tipam za izgubljenim gumbom, kjer piše STOP.
Letošnje leto se zaključuje, meni se pa zdi, kot da bi se šele včeraj zbudila po novoletnem rajanju v sobi 13, oblečena v angelčka, z razpacano maskaro in razmršenimi lasmi.
Kot da bi samo sanjala vse letošnje dogodke, ki so me tako zaznamovali in spremenili... Za nekoga mogoče na slabše, za drugega spet na boljše. Sama pa o tem nimam prav nobenega mnenja. Naj čas opravi tisto, kar ima za opraviti. Jaz se mu bom, že zaradi svoje neizmerljive trme, upirala...
Svet oz. Evropo preplavljajo begunci, teroristični napadi in vojna samo čaka, da jo nekdo brcne v rit in se razplamti na vse konce in kraje. Ta kratko bomo vlekli navadni smrtniki, ki bomo še dodatno s svojo krvjo in švicom krmili bogate korpuse magnatorjev in pralce možganov. Zato, ker smo ovce, ki zaradi dišečega mehčalca in zaradi obljub o večni lepoti in mladostni moči le-to izgubljamo med pranjem in striženjem lastnih sanj.
Delimo se na tiste, ki so ZA ali PROTI, ne vem pa, če se vsi zavedamo, da otrok res ni niti pravica niti lastnina. Je resnična oseba, nov človek, ki ti je zaupan v varstvo z določenim namenom in navsezadnje tudi samo za določen čas. Na vsakemu je, da s to novo osebo ravna izključno in samo ljubeče ter z največjo možno mero odgovornosti. Če se kaj zalomi in nisi kos tej nalogi... Naj ti Bog, šolstvo, zdravstvo, sociala, bližnji...ali kdor že, pri vsem tem pomaga. Nismo vsi za vse. Pa kaj se jaz na to razumem! Nisem ne mati, ne starš, ne partner, niti oseba 2... Pozabi na to moje klobasanje! Bo bolje!
Včasih sem tako razočarana nad dejanji nekaterih ljudi (nima to veze z begunci ali ZA/PROTI), da me to fizično boli. Pa mi pravijo, naj se ne obremenjujem in da naj ignoriram. Da sem občutljiva in razvajena smrklja. Verjetno imajo prav. Besedičenje, ki zadane najhujše rane (nekateri se res potrudijo) in postavlja zidove pred mojim svetom.
Boli, ko se nate spomnijo zgolj in samo takrat, ko te rabijo. Ko gre vsem dobro in gladko pa... Včasih bi si rekla, da je z mano nekaj narobe, ampak zakaj za vraga sebe delat manjvrednega? Drugi so namreč preveč komot in leni, da bi si pomagali. Naj raje drugi dela(m)jo nesto njih, medtem ko zunaj sije sonce, oni pa kofetkajo. In potem ta užaljenost od bogve kje...
Ja, seveda! Minili so ti časi, oprostite mi! Moram si nohte zmanikirat in zdepilirat zgornjo ustnico (lepše se sliši kot pa obriti brke). Ja, skrbela bom samo se zase in tiste, ki so zares 'moji'. Ki me sprejemajo tako kot sem in ki jim ni težko pokazati, da sem 'njihova'.
Torej se pravi nekako tako- drugi imajo s sabo probleme, jaz pa samo tako srečo, da sem nekako sredstvo za razreševanje. In tej sreči se do nadaljnega hočem izmikati.
Pa ni vse tako črnogledo, ah kje pa! Ene 13x sem se vmes zaljubila, od tega 12x v življeneje samo, čeprav mi ne ponuja samo dišečih rož. Mogoče se komu že tako zdi, a najljubša roža mi je še vedno rdeča vrtnica, ki po vbodu s trnom da vedeti, da se le preko bolečine pride do ekstatične lepote. Per aspera ad astra. In nič drugače.
V Opelci sem v celem letu zamenjala celo 4 CDje, 2 v zadnjih 14 dneh. To veliko pove o moji predvidljivosti, zanimivosti in glasbenem gurmanstvu. Ma za si rezat žile😄! Sem pa napredovala in zrasla od nežnih, nesrečno zaljubljenih balad, preko kvalitetno (se bi dalo razpravljati) globljega popa do malce bolj rokersko obarvanih melodij. Še vedno pa ostajam softič pod krinko svojeglave, nedostopne, samozadostne samice. Kitara je zakon!
Letos sem na hrbtu pridelala 1 nov tatu, v srcu pa je tetovažic mnogo več. Vseh vrst, stilov, tehnik, barv, velikosti, jakosti bolečine, količine krvi. Tudi v bodoče planiram še kakšen nov pridelek v tej smeri. Hrbet je dosti širok in srce je veliko. Le da pri srčnih zadevah ne bo več vsak, ki bo imel 5 minut časa in kvazi umetniški navdih, držal pištolce in pisal kar se mu bo zahotelo... Če še kože vsakemu ne zaupam, le kako naj potem nosim srce na pladnju?
Še vedno rada pijem gin z bitter lemon, limono in ledom v velikem kozarcu ter mrzlo pivo. Ponovno sem pa v 'veselem decembru' odkrila prijeten sladko-grenki okus MartiniBianco.
Pri vseh teh alkoholnih hlapih se zdi, da mi manjka le še kak Bond. Đejms Bond. Kot donator jeter, seveda. Ker itak, da nisem tip Bondovega dekleta, ma halooooo!
In leto bom zaključila tam, kjer sem ga začela. V bližini sobe 13. Tam, kjer se počutim skoraj kot doma.
Brez razpacane maskare, razkuštrane frizure, najverjetneje pa zopet ogrnjena v angelčka (to je preklana bolniška srajca, k v mrzlih nočeh pride še kako prav). Bogatejša in pametnejša zaradi marsikatere življenjske lekcije, v svojem bistvu pa še vedno mehka k puter. Mogoče najdem tam izgubljen gumb STOP ali pa vsaj POČASI. Da upočasnim taljenje tega putra. In to želim tudi vsem ljudem... Da bi bili mehki, puhasti, hranljivi, okusni in energetsko bogati!
