Naravnost obožujem jutra. Tista jutra, ko ne rabim iti v službo. Včasih se po lastni želji in lenobnosti premaknejo tja na poldan, najraje pa jo potegnem takrat, ko sem iz nočne in je jutro zame takrat, ko ostali hodijo iz službe.
Takrat sem najraje sama. V oprijeti konatjerci (to je poletni top, na naramnice, za tiste, ki te besede ne poznajo) in spodnjicami, ki mi lezejo v zadnjo plat, mi je malo mar, kako izgledam. Pomivam posodo še od petka, migam ob muziki iz radia, da spodnjice se globlje nekam zlezejo. Skuham kavo in vanjo namakam napolitanke. Če bi mi kdo v takih momentih bral misli, bi od kake nesppdobnosti nemalo zafarbal...
Čakam, da vročina malo popusti, sperem iz sebe še zadnje sledi nočnega dela in se odpravim v mesto. Mogoče malce čudno zgleda, ko se kmetica odpravi v mesto, ampak se ne sekiram preveč.
Treniram za avgusta. Ko bom tudi sama, v popolnoma neznanem in veliko večjem mestu. Tajila bi, če bi rekla, da mi je pri tem dejstvu čisto vseeno.
Pravzaprav me je strah. Poraja se mi milijon vprašanj, misli, dvomov. V mislih si slikam razne predstave, si domišljam svoje reakcije in pripetljaje.
Bom znala biti sama s sabo? Se bom lahko sploh prenašala?
Tudi mi ni vseeno ob dejstvu, da res nobeden ne more z mano. Ni dopusta ali pa ravno takrat poteka, ni denarja, zakonski stan 'omejuje svobodo'.. Priznam, da mi je ob vsakem negativnem odgovoru strah vzhajal kot kvas. Biti sam, nepoznati nobenega, daleč stran od zavetja doma...
Edina sreča pri vseh teh travmah je, da je vsaj moj mesečni ciklus v tem obdobju v 'ugodnih' dnevih. Pa naj bodo vsaj hormoni na moji strani!
Ne bom se pustila sebi in ostala doma ter ob posnetkih koncerta travmirala in si želela tisto, če, ko, aha, joj...
Strah je res ena zanimiva reč. Lahko te popolnoma ohromi in tako vegetiraš med 4 stenami in se utapljaš v samopomilovanju, če že ne v kakih opojneših substancah. Zviša ti pulz, širi zenice in malodane povzroča angino pektoris. Tako ta 'beštija' še bolj raste in uspeva.
Lahko pa ga vržeš na finto in ga spremeniš v brco v rit, ki ti da novega zagona. Tudi to ti širi zenice in viša srčni utrip, ampak ko je vse za tabo, je tvoj ego prijetno sit in drobtinice, ki so padle od te mize, se spremenijo v vse štorije, ki jih boš pripovedoval svojim vnukom.
Tako da, strah... Ja, notri je votel, okrog ga pa nič ni. Je kot začimba, ki daje življenju 'gušt'. Seveda vpoštevaje načelo, da je manj več.
Lahko pa je samo igra črk in zraste ven hrast(=strah). Trden in neuklonljiv. Trpežen. Lep. Na katerega sije isto sonce na vseh koncih sveta.
