Vse se je začelo tako, zelo lahko prebavljivo in užitno.
Ponedeljek zelo netipičen in skuliran. Počutje: Všečkam vse.
Torek... Khmmm, torek je bil dan za sklepanje novih poslov in izpolnjevanje dolgoletnih želja. Mislim, da sem se dobro dogovorila, rezultati pa bodo kmalu znani oz. bolj kot ne, vidni. Popoldne sva se z Mavricijem dogovarjala za kavo, na katero sva peljala še Moniko. Še danes me malce praska v grlu od klepetanja in čvekanja. Moram reči, da sem se imela čudovito in počutila sem se... Popolno. Verjetno sem zato pozitivno odreagirala na preprost SMS in privolila še v eno 'pivo'. Kot v študentskih letih, ko me je brigalo, ali bom spala pol noči ali samo kako uro, če bom sploh kaj in kje imela spati. Počutje? Močno, seksi, svobodno, študentsko in sposobno.
Sreda se je začela z nasmehom na obrazu, ki je pa izginil po dveh zvonjenjih telefona. Padlo mi je vse dol in padlo mi je ven. Jeza. K vrnitvi k sebi in vase sta mi uspešno pomagala dva rdeča Marlboro. Sej nič pretresljivega in čista banalnost (kot vedno): način komunikacije.
Dretje ali ne dretje, obtoževanje ali pač ne, stresanje slabe volje ali samo interpretacija sistema... Sploh nima nobene veze. Ljudje smo pač čustveni, občutljivi, različno dojemljivi, s posluhom ali brez, močni ali pa v trenutku popolnoma šibki.
In besede so vedno najhujše orožje, ki znajo razmesariti in narediti grde brazgotine. In tokrat tudi sama nisem iskala gumba za volumen in moj alt je nevarno naraščal proti sopranskim notam. Dekle, ki postaja ženska tridesetih let, je glasno in jasno izrazila svoje mnenje. Predpražnik pa ne bom!
Ne bom vpijala svinjarije drugih in ne bo nihče 'coptal' po meni. Še papež Frančišek je rekel, da bi tistemu, ki bi žalil njegovo mamo, dal ' un pugnio'. Se pravi: nimaš pravice koga žaliti, če pa kdo žali, mu pa pokaži, kje mu je mesto.
Počutje: jezna, nesrečna, presenečena nad sabo, odtujena.
Sestavljala sem se še naprej ob krožniku mehiške hrane in klepetu z Bredo.
V četrtek se še vedno ne počutim najbolje, pogovarjamo se z oddelčno zdravnico in zapomnim si njene besede: "Tadeja, tako vas bo sistem naredil oz. vas že dela". In kaj to pomeni? Da bo treba nekaj pri meni spremeniti. Sistem je že tako faljen in par posameznikov ne bo nič spremenilo.
Slavica mi je že v sredo ob ta rdečem Marlboro rekla, da me je škoda. "Tadeja, pojdi v šolo". Oh, Slavica, naša oddelčna mama, skrbi za vse nas... Želja o nadaljnjem šolanju pa kali že nekaj let. Mogoče se razcveti že letos. Popoldne sem se udeležila pogreba mame od sodelavke. Da, tudi mene to nekoč čaka. Počutje: WTF
Petka se nisem niti preveč troštala. Minil je mirno in s popoldanskim sanjarjenjem ob Cockti in francoskih rogljičkih z marmelado. Zunaj je snežilo, obtičala sem v Ljubljani. Jutri moram dežurati.
Počutje: Per che nessuno mi ama? (Ta stavek je vzet iz risanke ICE AGE 1). Nasmehnem sem le še pihanju na dušo pacienta iz sobe 21... Kakorkoli, dobro dene, ko te 'hvalijo'.
Sobota zjutraj. Pešakam proti službi, pred mano se zaljubljen in še vedno od petkove prežurane noči pijan par poljublja in izkazuje nežnosti. Fant mi neki reče, a skozi moje kosmate naušnike in še slušalkami v ušesih resnično nič ne slišim. Samo podarim mu lep nasmeh in hitim dalje. Nemo prepevam "But with you I feel again, yeah, with you I can feel again..."
Komad od One republic. Še danes si nisem prav odpustila, da sem zamudila njihov koncert. Dežurstvo pa kot dežurstvo. Tipkam blog, odgovarjam na klice, klepetam s sodelavkami, izgubim rdečo nit, spet tipkam, skočim na WC, pa me zmoti telefon. Pacienti me rabijo.
Kako dober občutek, da te nekdo rabi. In še boljši, ko temu človeku ustrežeš in zadostiš njegovim željam.
Počutje: terezijansko. Pa naj to pomeni kar že.
Čakam nedeljo.
Hmmmm... Spet sem se zaljubila =).
